Tiskane izdaje
Človeška bitja smo racionalna bitja. Odlikuje nas logično razmišljanje in odločanje v skladu z našimi interesi, pa tudi interesi širše skupnosti.
A pogosto se ne zavedamo, da je naše razmišljanje pogosto neracionalno in pristransko.
Za to so krivi naši možgani, ugotavljajo v Huffington postu. V toku evolucije so v njih nastale priročne bližnjice (v psihologiji jih imenujejo kognitivna pristranskost), ki nam omogočajo hitre ocene in odločitve. V modernem svetu, ko se ne soočamo več vsak dan z grožnjami našemu preživetju, še vedno pomembno vplivajo na naš pogled na svet.
Trpimo za posledicami dejstva, da živimo v času, za katerega (še) nismo evolucijsko prilagojeni, pojasnjuje nevroznanstvenik Dean Buonomano, pisec knjige Brain Bugs: How The Brain's Flaws Shape Our Lives (Kako pomanjkljivosti možganov oblikujejo naše življenje).
Našteva osem najpogostejših miselnih napak in kognitivnih pristranosti:
1. Ne moremo si pomagati, da se ne bi osredotočali na negativno
Po psihologu Ricku Hansonu, piscu dela Hardwiring Happiness, so naši možgani narejeni tako, da so ves čas na preži za nevarnostjo. Ko naletijo nanjo, jo izolirajo in se osredotočijo samo nanjo, pri tem pa včasih izgubijo pogled na širše dogajanje. In čeprav ne živimo več ves čas v nevarnosti, da bi nas pojedle zveri, možgani še niso izgubili občutljivosti na domnevne nevarnosti, čeprav ta zdaj preži denimo v podobi elektronskega sporočila s šefovega naslova.
Zato možgani - v primerjavi z reakcijo na dobre novice - na slabe novice reagirajo bistveno intenzivneje. In ker nas negativne izkušnje bolj zaznamujejo, so raziskave pokazale, da je celo v trdnih, dolgotrajnih partnerstvih za to, da bi bilo uspešno, potrebno razmerje med dobrimi in slabimi izkušnjami v razmerju pet proti ena.
2. Vidimo vzorce tam, kjer jih ni.
Ena najbolj temeljnih miselnih napak se imenuje napaka tipa 1: prepričanje, da je napačna hipoteza resnična, pri čemer korelacijo (soodnostnost) pomešamo s slučajnostjo. (To je razlaga, zakaj imamo tako radi naključja.)
Tudi pri tem je imela prste vmes evolucija.
Vzročno razmišljanje se je razvilo zato, da bi ljudje lahko razumeli in nadzorovali svoje okolje, denimo, da bi lahko predvideli, da bodo umrli, če bodo jedli rdečo mušnico. Ta tip razmišljanja nas lahko pripelje do napake: denimo, da smo prepričani, da je nekaj res, čeprav ni, na primer, da nam prinaša srečo, če si dvakrat zavežemo vezalke na čevljih.
Tendenca, da iščemo povezave in vzorce v naključnih informacijah, se imenuje apofenija. To lahko pripelje k temu, da slučajnostim pripišemo pomen teorij zarot in da najdemo skrite kode ali pomen v številkah ali besedilu.
3. Ne vidimo stvari, ki jih imamo pred nosom.
V sloviti študiji leta 1998 so raziskovalci Harvarda in univerze Kent preverjali pri študentih, koliko se zavedajo okolice: medtem ko je najeti igralec mimoidočega spraševal za pot, sta med njima delavca nesla vrata. V tem času so igralca zamenjali z igralcem drugačne velikosti, postave in pričeske. Polovica udeležencev raziskave zamenjave sploh ni opazila!
Ta eksperiment je ilustracija fenomena slepote za spremembe, ki kaže našo selektivnost pri vizualnem pomnenju. Zdi se, da se zanesemo na spomin in prepoznavanje vzorcev dosti bolj, ko si mislimo, in da je naše vizualno opažanje okolice dosti manj zanesljivo, kot si predstavljamo.
4. Pristranski smo do tistega, kar nam ustreza.
Naši možgani ne marajo konfliktov in nesoglasij, zato se zelo trudijo, da bi se jim izognili. Zato smo pristranski do stvari, s katerimi se strinjamo ali ki potrjujejo še obstoječa prepričanja.
Strokovni izraz za to se imenuje kognitivna disonanca: možgani iščejo le potrditve hipoteze in ignorirajo informacije, ki ji nasprotujejo. Zato imamo take težave pri spreminjanju stališč. In ta pristranost nas pogosto pripravi do tega, da delamo napake: v življenju, pri delu, v politiki.
Paradoksalno je, da internet to tendenco še krepi, piše v blogu io9. Drži: kakršnakoli se že vaša politična, verska ali druga prepričanja, vedno je lažje najti informacije, ki vam povedo, da imate prav.
5. Sebe postavljamo v središče pozornosti
Se vam je zgodilo kaj groznega v srednji šoli, pa vas je mama potolažila, češ, saj nihče sploh ni opazil, vsi so zaposleni sami s seboj.
To drži. Nagnjeni smo k temu, da povečujemo svoje napake in pomanjkljivosti in mislimo, da jim ljudje posvečajo več pozornosti, kot jim v resnici posvečajo. To v psihologiji imenujejo učinek žarometa in dokazali so ga v neštetih eksperimentih.
Ta učinek je v bistvu posledica našega naravnega egocentričnega pogleda na svet, pojasnjuje psiholog Nathan Heflick. Smo središče svojega lastnega vesolja, je zapisal v Psychology Today. To ne pomeni, da smo arogantni ali da sebe cenimo bolj od drugih, temveč da svojo eksistenco ocenjujejo samo s stališča svojih izkušenj in s svoje perspektive... Toda drugi ljudje, ne le, da nimajo informacije o madežu na vašem puloverju, hkrati so tudi središče svojih lastnih vesolij in se osredotočajo na druge stvari.
6. V naših izbirah smo pristranski
V potrošniški družbi imamo na voljo neomejeno izbiro. A preveč izbire ustvari svojevrstno paralizo, opozarja psiholog Barry Schwartz. Včasih zaradi prevelike izbire ne izberemo ničesar. In če nekaj izberemo, je verjetneje, da bomo to obžalovali ali bomo razočarani. To psihologi imenujejo paradoks izbire.
Zlahka si je mogoče predstavljati, da bi se lahko odločili bolje, je dejal Schwartz. To obžalovanje zmanjšuje zadovoljstvo, ki bi ga čutili ob sprejeti odločitvi (ki je bila sicer dobra.)
Še več, pojasnjuje Schwartz, stvari vrednotimo tako, da jih primerjamo z drugimi stvarmi. In če imamo za primerjavo na voljo veliko stvari, si radi predstavljamo prednosti teh stvari in s tem zmanjšujemo domnevno vrednost stvari, ki jih imamo.
Gre za fenomen, ki mu po domače rečemo, da je trava vedno drugod bolj zelena, zato nismo sposobni objektivno ovrednotiti svoje izbire.
7. Spominu ne moremo zaupati
Čeprav si pogosto domišljamo, da se natanko spominjamo dogodkov iz preteklosti, v resnici ni tako. Pričevanja očividcev so pogosto nezanesljiva. Neka raziskava je denimo dokazala, da je 25 odstotkov ljudi mogoče prepričati, da se spominjajo dogodkov, ki se jim niso nikoli zgodili.
Pogosta napaka je, da naš pogled na preteklost obarvajo sedanja čustva. Ste se razšli s partnerjem? Vaše celotno razmerje z njim se vam zdi grozno. Ste napredovali v službi? Vaše prvo slabo plačano in težaško delovno mesto se vam naenkrat zdi kot dragocena stopnička k boljšim stvarem.
Buonomano pojasnjuje:
»Napačen spomin je v resnici posledica dejstva, da v človeškem spominu ni nobene razlike med shranjevanjem in jemanjem iz spomina, kot je to pri računalniku. Ko računalnik nekaj zapiše, ima en laser, ki ga uporablja za shranjevanje spomina in drugega za priklic iz spomina in to sta dva povsem različna procesa. V človeškem spominu pa te razlike ni in to ima včasih prav dramatične posledice... Dejanje jemanja iz spomina lahko vpliva na shranjeno.«
8. (Preveč) pristranski smo do svojih najbližjih
Tako naša vsakodnevna izkušnja kot zgodovinski dogodki vedno znova dokazujejo našo pristranost do članov lastne družbene skupine. Človeška bitja imamo dokazano kognitivno pristranost do članov lastnega klana (dejanskega ali namišljenega), in to gre prek etničnih, socialnih ali nacionalnih skupin. Psihologi so z eksperimenti dokazali, da se pristranost razvije pri naključno zbranih skupinah. Pristranskost do »svojih« pa lahko - čeprav ni nujno - vodi do sovražnosti in stereotipnega zaznavanja do drugih skupin.
