Tiskane izdaje
V naši soseski živi precej zlovoljen možakar, ki se z nobenim od sosedov ne pogovarja kaj prida. Večinoma smo se na njegovo osornost in mrkost navadili in se zanj ponavadi ne zmenimo.
Zadnjič se je z njim soočila moja štiriletnica.
»Kaj delaš?« ga je vprašala. Tišina. »Kaj delaš?« je še enkrat zaklicala. Še vedno tišina. »Mami, zakaj se ne pogovarja?«
»Ne vem, ljubica,« sem ji odgovorila. »Mogoče te ni slišal. Morda bi mu morala najprej reči dober dan.«
»Dober dan,« je rekla. Tišina. »Dober dan,« je ponovila, tokrat že precej na glas. Še vedno nič. Tedaj mi je prekipelo in sem zavpila še jaz: »Dober dan.« Nato je v odgovor končno zamomljal svoj dober dan.
Tamalo je potem ves čas zanimalo, zakaj ji ni odgovoril. Jaz pa sem razmišljala, kako naj ji razložim, da nekateri ljudje pač niso vljudni. Punčka, še nepokvarjena, sončna in srčna, je razmišljala, da je morda ne sliši. Ali pa da ne sliši samo takrat, ko dela.
Morda je res tako, sem ji pritrjevala, čeprav so izkušnje sicer kazale, da gre preprosto za človeka, ki ne pozna osnov bontona.
Ampak predvsem sem iskala način, kako naj v njej ohranim njeno prisrčnost. V življenju se ji bo še velikorat zgodilo, da na svoj pozdrav ne bo dobila pozdrava nazaj, jaz pa si želim, da ji to ne vzame poguma. Želim si, da bi bila še naprej neposredna (in seveda pri tem vljudna), da se ne bi bala nagovarjati ljudi, saj s tem ne dela nič slabega. Deklici, navajeni, da s svojo otroško prisrčnostjo razoroži skoraj vsakogar, sem poskusila razložiti, da nekateri ljudje pač niso prijazni. Ampak sama pa naj le ostane taka, kot je, prijazna, dobrodušna in radovedna. Morda ne bodo tega vsi sprejeli, kaj šele da bi to cenili, ampak to je njihov problem, ne njen.
Res si ne želim, da bi otroci zaradi slabih izkušen nehali biti spontani in neposredni. Želim si, da bi tudi v kasnejših letih znali nagovoriti neznanca, se nasmehniti mimoidočim, pomahati mimovozečim; da jih morebitno nesprejemanje njihove odprtosti ne bi spremenilo v cinike. Si želim preveč?
PS: A propos blogu o ušeh in brisanju ritk. Kot kaže, vrtci in šole nimajo posebnega predpisa, ki bi jim prepovedoval pregledovanje lasišča. Kljub temu učitelji in vzgojitelji pravijo, da tega ne smejo početi, čeprav ne znajo povedati, kaj jih pri tem zadržuje. Tega pač preprosto ne počnejo. Zakaj? Menda zato, ker so zgolj pedagogi, in ne zdravstveno osebje, ki je, kot povedo, edino pristojno za poseg v telo. In pregledovanje lasišča je po njihovem že poseg v telo. Vzgojitelji, učitelji in ravnatelji, s katerimi sem se pogovarjala, so tudi vsi po vrsti povedali, da je tako zato, ker jih je strah, da se bo kateri od staršev sicer spravil nanje.
Z devetletko so učenci (in njihovi starši, ki si pri tem radi pomagajo z odvetniki) pridobili številne pravice in izgubili marsikatero dolžnost ali odgovornost. Učitelji in šole pa so izgubile možnost, da suvereno presojajo, kaj je prav in kaj ni, in da če kaj ni prav, to ustrezno tudi kaznujejo. Seveda se lahko pogovarjamo, da je to problem njihove premajhne strokovnosti in da bi, če bi bili res podkovani v tem, kar počnejo, znali tudi ustrezno in samozavestno ustaviti neumestne pritiske od zunaj (res pa je tudi, da marsikdaj starši upravičeno pritiskajo, pa jim to, denimo, ne uspe). A učitelji vse pogosteje pripovedujejo, kako na primer ne smejo kaznovati najstnikov, ko jih v šoli v naravi zalotijo med popivanjem, ker se bojijo, da bodo starši zagnali vik in krik. »Saj veš, kakšen je njegov oče (ali mama),« jim reče ravnatelj, ko mulc zagrozi, da bo fotra poklical.
Na Dunaju, mi je povedala ena od vzgojiteljic, lahko ob pojavu ušivosti starši otroka pošljejo v vrtec samo s potrdilom, da nima uši. In to potrdilo ni poceni. Si res želimo, da bi tudi pri nas prišlo tako daleč? Ali pa bomo kot družba vrnili učiteljem in vzgojiteljem njihovo suverenost in jim dovolili, da otrokom po potrebi pregledajo lasišče, ali pa, da jih ustrezno kaznujejo, če je to potrebno?
V šolah se je že tako razpaslo medvrstniško nasilje, da učitelji opozarjajo nanj kot na morda največji problem. Nič čudnega, da je prišlo do tega, če pa se učitelji bojijo, da bodo starši prileteli nadnje že, če otroka malo bolj glasno oštejejo. In ker smo starši tako dovzetni za pravice svojih otrok in jih terjamo tudi tam, kjer to morda ni najbolj nujno in potrebno, se v poplavi naše histerije izgubijo glasovi tistih, ki upravičeno pričakujejo, da jim bodo šolski strokovnjaki prisluhnili in da bodo skupaj poskrbeli za boljše sobivanje takšnih in drugačnih otrok.
