Tiskane izdaje
Minuta za vzgojo je čas, ki si ga morda lahko na dan vzamemo, da razmislimo o našem odnosu do otrok in družine.
Dileme sodobnega starševstva so povezane tudi z iskanjem ravnovesja med poklicnim in družinskim življenjem. Vsakodnevnih zagat je veliko. Mnoge starše denimo begajo (pre)dolge ure, ki jih morajo otroci preživeti v vrtcu.
Zakon sicer opredeljuje, da so tam lahko največ devet ur.
A kaj naj naredijo tisti, ki imajo službo v Ljubljani, doma pa so recimo na Vrhniki, Domžalah ali Kranju? Delati morajo osem ur, vožnja v Ljubljano in nazaj pa lahko traja tudi pol ure. Zlahka se zgodi, da je otrok v vrtcu več kot devet ur.
In kaj naj naredijo starši, ki imajo evropski delovni čas od devetih do petih? Kako naj pridejo po otroka pravočasno, pred zaprtjem vrtca?
V mnogih vrtcih prilagajajo urnik potrebam staršev. V našem, denimo, odprejo vrata od pol šestih zjutraj in jih zaprejo ob petih popoldne.
Večini staršev uspe malčke prevzeti že kmalu po tretji uri. Nekaterim pomagajo babice in dedki, kar nekaj pa jih žal nima službe.
Tisti pa, ki imajo službo in nimajo starih staršev, prihajajo po otroke med četrto in peto uro popoldne. Če so zaposleni v podjetju, kjer se delo konča ob štirih ali pa če jim gredo v službi toliko na roko, da lahko pridejo pol ure prej in gredo domov ob pol petih, otroke pobirajo med zadnjimi. Vsak od teh staršev prej ali slej sliši vprašanje: Mami, ati, zakaj sem vedno zadnji v vrtcu? Zakaj prideš tako pozno po mene?
Njihovi otroci vsako popoldne odštevajo: zdaj je šel domov Jure, potem Peter, nato Nataša in kmalu bom na vrsti jaz.
Obstajajo tudi podjetja, kjer se delovni čas ob petih še ne konča. V njih imajo starši morda slabo vest, ker odhajajo, ko so drugi še sredi delovnega procesa. Pa čeprav so prišli v službo pred njimi in čeprav so oddelali osem ur. Slabo vest imajo, ker je delovni proces zaradi narave dela naravnan tako, da se konča šele pozno popoldne. Ponekod celo nič ne pomaga, če pridejo v službo zjutraj, saj delajo v moštvu in to zahteva njihovo prisotnost. Takim staršem je še posebej težko, ker so vsak dan razcepljeni med službo in družino. V tolažbo jim je morda zavedanje, da so otroci v dobrih rokah usposobljenih in prijaznih vzgojiteljic. In zavest, da otrokom med nestrpnim pričakovanjem odhoda domov pomaga rutina, prav tisto preštevanje otrok, ki mu kot minutni kazalec sporoča, kdaj bodo na vrsti tudi oni.
In obstajajo tudi družinam prijazna podjetja, kjer se trudijo, da bi čimbolj uskladili poklicno in družinsko življenje v zadovoljstvo zaposelnih.
Med njimi je denimo Halcom, kjer se direktor zaveda, da je služba za zaposlene po eni strani ovira pri preživljanju časa z družino, hkrati pa jim omogoča, da si družino sploh ustvarijo. In pri tem je treba najti kompromis. »Kako se ukrepi do družine prijaznega podjetja kažejo pri delovni uspešnosti, je težko izmeriti. Pomembno je, da je človek zadovoljen in ima manj skrbi. Predvidevamo, da je zato tudi bolj produktiven,« je glavni izvršni direktor Marko Šega izjavil za prilogo Borza dela. Če imajo zaposleni težave s svojci, z nego ali oskrbo starejših, jim omogočijo izredno delo od doma. Poskušajo jim olajšati delo, ki ga služba otežuje.
V kakšnem podjetju delate vi? In kako rešujete dilemo razpetosti med službo in domom?
