Minuta za vzgojo: O odgovornosti

Starši smo med drugim odgovorni tudi za počutje svojih otrok v šoli.

Objavljeno
20. marec 2014 10.17
vidic prehrana v srednjih šolah
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Ko so piskajoči celjski ključki razburili javnost, se je gnev usmeril na ravnateljico, ki je dopustila zaznamovanje otrok. Le redkokdo se je vprašal, kakšna je v takih primerih odgovornost staršev.

Seveda se vsakomur lahko zgodi, da pozabi plačati položnico, kot se je to očitno zgodilo ministru Pikalu. Ne vem, kako šole ravnajo, ko starši položnice ne plačajo samo enkrat. Upam pa, da se odzovejo drugače kot v primerih, ko starši redno ne plačujejo položnic.

Žal pa je veliko takih, ki položnic za kosilo ne morejo plačevati iz meseca v mesec.

Njihovi otroci se − vede ali nevede − pridružijo sošolcem, ki stojijo v vrsti. O teh potem slišimo, da jih izločijo iz vrste, kar ni prijetno.

Toda kosila stanejo. Nekdo jih mora plačati. Verjetno ni šole, kjer ne bi bili v takih primerih pripravljeni priskočiti na pomoč, denimo s sredstvi iz šolskega sklada. Na naši šoli smo bili starši ob lanskih medijskih opozorilih, kako veliko otrok ne more do toplega obroka v šoli, tako pretreseni, da smo bili za njihova kosila pripravljeni sami zbrati denar in jih plačevati, če bi se izkazalo, da imamo take otroke tudi na naši šoli.

So pa tudi taki starši, ki imajo denar za svoje potrebe (na primer cigarete, alkohol, modna oblačila in bencin), nimajo pa ga za položnice. Taki so potem sami odgovorni za posmeh, ki ga v šoli doživljajo njihovi otroci.

Šole niso dolžne dajati brezplačnih kosil učencem. Država se lahko odloči, da uvede brezplačne tople obroke za osnovnošolce. Toda to seveda stane. In Slovenija trenutno ni med najbogatejšimi državami na svetu. Država se lahko tudi odloči, da denar vzame komu drugemu. Ukine lahko na primer subvencioniranje bonov za kosilo študentom in ta denar nameni osnovnošolcem. Ampak tega še ni storila. In ne verjamem, da bo.

Kje je torej rešitev? Za zdaj še čakam odgovor ministra Pikala, ki je bil v celjskem primeru tako zelo ogorčen. Kot skrbnika šolskega budgeta bi ga še kako moralo zanimati, kako je z izterjavo neplačanih obveznosti. Razumem njegovo ogorčenje nad sistemom, ki je zaznamoval otroke, ne razumem pa, da še ni povedal, kako bo rešeno neplačevanje kosil v šolah. Bo denar zanje šolam vrnilo ministrstvo?

Ne vem, kolikšen je znesek neizterjanih obveznosti v slovenskih šolah. Vem pa, da po podatkih MOL, denimo, dva odstotka vseh vključenih otrok v ljubljanske javne vrtce nima poravnanih obveznosti. Znesek neizterjanega dolga znaša 308.000 evrov in številni vrtci so zato v likvidnostnih težavah. Vem tudi, da se v šolah že odločajo, da določenih dejavnosti, na primer taborov, ne bodo več izvajali, ker starši nanje prijavijo otroke, potem pa ne poravnajo svojih obveznosti.

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer je opozorila, da med neplačniki niso samo tisti, ki ne zmorejo plačevati in ki bi jim zato morala pomagati država, ampak tudi tisti, ki imajo denar in »pozabijo« plačati.

Denar bi lahko šole izterjale od staršev, res pa je, da tudi ti postopki šole stanejo. Izkušnja ljubljanskih vrtcev je pokazala tudi, kako dolgotrajni so takšni postopki. Vrtci staršem pošiljajo opomine, jih kličejo po telefonu in se jim oglašajo po elektronski pošti. Z njimi se dogovarjajo in iščejo rešitve. V nekaterih primerih zadostuje pisno opozorilo odvetniške družbe, v večini primerov pa se dogovorijo za obročno odplačevanje.

Če se starši ne odzovejo na opomine, se odločijo za postopek izterjave dolga prek pristojnega sodišča. V primerih, ko so starši ostali brez prihodkov, rubeži niso uspešni in v takih primerih imajo vrtci z izterjavo dodatne stroške, ki jih nihče ne povrne. Zaradi neplačanih računov lahko vrtci zamujajo pri plačevanju svojih obveznosti tretjim osebam, obenem pa nimajo denarja za material in storitve.

Država lahko staršem, ki imajo nizke prihodke, pomaga z različnimi socialnimi transferji. Poskrbeti pa bi morala za mehanizme, s katerimi bi ustrezno in učinkovito sankcionirali tiste, ki imajo prihodke, a svojih obveznosti ne plačujejo.

»Otroci ne smejo nositi bremen staršev. Tudi ko starši ne plačajo ogrevanja, pristojni ne kaznujejo otrok,« je odločna varuhinja. Toda, dodaja, »poskrbeti bi bilo treba tudi za ozaveščanje staršev, da plačajo kosila, ko to zmorejo, kadar ne zmorejo, pa da poiščejo pomoč. Veliko je možnosti, da jo dobijo. Ukrepi, ki zaznamujejo otroke, pa so popolnoma neprimerni,« pravi varuhinja. 

Res je. Zato je ključno ugotoviti, kako bi lahko poskrbeli, da bi lačni otroci prišli do kosila? Kaj bi morali narediti, da tisti, ki nimajo plačanega kosila, zaradi tega ne bi bili izpostavljeni ponižujočim opozorilom ali prisilnemu zapuščanju vrste? Pa tudi, razmisliti je treba, kako doseči, da bi šole prišle do denarja za izdana, a neplačana kosila.

Na ta vprašanja bi moralo odgovoriti ministrstvo. Ko sem bila še sama v osnovni šoli, se tisti, ki nismo imeli plačanega kosila, nismo postavljali v vrsto pred kuhinjo, zato nas iz nje ni nihče jemal. Tudi pisanje ni bilo ptorebno. Vedeli smo, da ne moremo na kosilo, ker nimamo bona zanj. Vedeli smo, da brez bona ni kosila. Če pa smo ga kdaj hoteli pojesti v šoli (ker ga, denimo, starši tisti dan niso mogli skuhati, ali pa zato, ker smo hoteli biti tu in tam enaki tistim, ki so jedli v šoli), smo ga lahko posebej kupili.

Se pa zelo dobro spomnim, da smo sošolci natančno vedeli, kdo je najrevnejši med nami, pa tudi, da mu kosila ne plačujejo starši, ampak občina.