Tiskane izdaje
Za dobro jutro je danes po tviterju zakrožil zapis: V vrtcu staršem v podpis soglasje, če se lahko otrok igra z otrokom s posebnimi potrebami. Desegregacija s soglasjem? Vsem nam je nerodno.
Razplamtela se je razprava. Za začetek se je izkazalo, da takega soglasja staršem v podpis ne dajejo samo v enem vrtcu, ampak da je ta praksa prisotna tudi drugje.
Potem so se vsi strinjali, da je tako ravnanje nedopustno. Resda, kot poudarja očka, ki ga je to zjutraj doletelo, pobuda ni zrasla v glavi vzgojiteljice, a to še ne pomeni, da bi se sploh smela zgoditi.
Kako se je torej zgodila? V vrtcu imajo že trideset let razvojni oddelek in dve mobilni specialni pedagoginji, ki delata z otroki s posebnimi potrebami. Ker se tem otrokom zdi igra z otroki iz drugih skupin imenitna in ker so tudi ti navdušeni, če se lahko igrajo z njimi, jih specialni pedagoginji občasno povabita zraven.
Se pa je zgodilo, da kakšni starši nad tem niso bili navdušeni. »Specialni pedagog mora upoštevati, da nekateri starši nočejo, da bi se njihov otrok igral z otrokom s posebnimi potrebami. V preteklosti so izrazili pomisleke, predvsem zato, ker so se bali, da bo njihov otrok v času, ko se bo igral z otrokom s posebnimi potrebami, morda kaj zamudil v svoji skupini oziroma da med igro s takim otrokom ne bo ničesar pridobil. In imeli smo tudi starše, ki so rekli, da svojega otroka ne bi dali v enoto, ki jo obiskujejo otroci s posebnimi potrebami,« je povedala ravnateljica.
Taki starši pač ne vedo, da je tudi pomoč pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v normalno življenje nekakšen pouk; in da je živeti z drugačnimi in razumeti to drugačnost včasih morda bolj pomembna življenjska izkušnja od šolskega ali siceršnjega znanja.
Starši, ki so danes dobili v podpis soglasje, sicer tudi menijo, da bi moral že sistem poskrbeti, da tovrstnim kapricam staršem ne bo ugodeno. Bolje povedano: kadar se ti obrnejo na vrtec, šolo ali kakšno drugo ustanovo z nemogočimi in nenazadnje tudi neetičnimi zahtevami, bi morali pristojni to odločno zavrniti.
Toda, pravi ravnateljica, ki se strinja, da je soglasje morda nerodno formulirano, zato bodo to v kratkem uredili, priporočila šolskega inšpektorja pravijo, da je z vidika varnosti in obveščenosti staršev korektno, da vedo, če njihov otrok zapusti matično skupino. Če otrok s specialno pedagoginjo zapusti svojo skupino, da bi se šel igrat z otrokom s posebnimi potrebami, namreč skrb za njegovo varnost prevzame specialna pedagoginja, in ne več vzgojiteljica. Prav zato je šolska inšpekcija priporočila, naj vrtec od staršev v takih primerih pridobi soglasje. Zgodilo se je namreč tudi, da se je otrok potem poškodoval na stopnišču in da so starši vrtec spraševali, zakaj je sploh šel iz skupine.
Pred slabim mesecem sem se v blogu spraševala, kako strpni smo starši. Znamo sprejemati drugačnost? Znamo biti potrpežljivi, modri in razumevajoči, ko smo soočeni z drugačnostjo v naši neposredni bližini?
Danes se lahko vprašam, koliko smo sami soodgovorni, da pravila vse bolj omejujejo šolski in vrtčevski vsakdanjik in da zdrava kmečka pamet ne zadošča več za sprejemanje razumnih odločitev. Vsakič ko od vrtca ali šole terjamo ali zahtevamo nekaj nesmiselnega, nekaj kar ni po ZKP, dosežemo predvsem, da se ta zavaruje z novim zbirokratiziranim pravilnikom.
Tako smo, recimo prišli tako daleč, da vzgojitelji ne smejo otrokom pregledovati lasišča, ker je to intimni poseg. Lahko pa jim brišejo ritko. Kaj od tega je bolj intimno?
