Tiskane izdaje
V Ljubljani se je v treh letih dvakrat zgodilo nekaj, kar preprosto ni mogoče razumeti. Dva očeta, dva skoka, dve deklici. Oba dogodka sta minila brez ustrezne družbene refleksije; kaj se je zgodilo in zakaj. Predvsem pa: kaj narediti, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
Razlog verjetno tiči v tem, da je brezumna dejanja težko preprečiti. Tako brezumno dejanje je bil tudi umor iz ljubosumja, zaradi katerega so trije otroci ostali brez matere. Zgodil se je na isti dan kot skok iz stolpnice v Šiški.
Nasilje v družini je kompleksen fenomen. Do njega so mnogi, ki imajo srečo, da vanj niso vpleteni, ponavadi ambivalentni. Po eni strani ga obsojajo, se nad njim zgražajo, čudijo se žrtvam, ki ne zapustijo nasilneža, ali bentijo nad policijo ali socialnimi službami, ki ga niso preprečile.
Po drugi strani pa marsikdo pogleda stran, ko mu je sam priča. Kdo pa lahko zagotovi, da hrup iz sosednjega stanovanja ni le bolj glasno premikanje stolov? In da vpitje razbesnjenega starša na malčka, ki se je v trgovini vrgel na tla, ne spada zgolj k običajnim vzgojnim ukrepom. V večini primerov je res tako. Toda včasih je hrup posledica pretepanja; in zgodi se, da vzgojni ukrep preraste v trpinčenje. Kako se tedaj odzovemo? Pogledamo stran? Posežemo vmes?
Za nasilje v družinski hiši v Preddvoru, kjer je oče v začetku maja pred očmi otrok zabodel njihovo mater, so sosedje vedeli. Tudi policija. Tudi oče, ki je marca 2011 skozi okno vrgel petletno hčer, je bil pred tem že obsojen zaradi nasilja v družini.
Kako torej doseči, da se takšni dogodki ne bodo več ponavljali, če jih niti policija in druge službe ne morejo preprečiti? (Tisti, ki so kdaj poklicali policijo in sporočili, da jim grozijo, so izvedeli, da dokler se nasilno dejanje ne uresniči, policija ne more ničesar narediti.)
Vsak od nas lahko naredi samo to, da ne pogleda stran, če je priča ponavljajočega se ali dalj časa trajajočega psihičnega, fizičnega ali kakšnega drugega nasilja. In da v trenutku, ko nas kot starše popade bes, že vklopi tudi razum.
Oče, ki je minuli petek skozi okno vrgel triletno deklico, se je z ženo prepiral glede skrbništva. Razmišljanje »Če ne boš moja, ne boš od nikogar«, ne more veljati za nikogar, ne za ženo, ne za punco in še najmanj za otroka. Pravico imamo odločati o svojem življenju, nimamo pa pravice presojati o življenju drugega.
In imamo tudi pravico, da posežemo, če vidimo trpinčenje tistih, ki se sami ne morejo braniti. Morda nas zato ne bodo imeli radi, a tega ne bomo storili zato, da bi nas imeli.
Pred časom mi je znanka pripovedovala, kako je v trgovini videla, da mati udriha po objokanem otroku. Stopila je do nje in ji z mirnim glasom rekla: »Gospa, zunaj sem videla velik kamen. Če ga boste z njim udarili, bo bolj bolelo.« Mama jo je samo osramočeno pogledala, pobrala otroka in šla iz trgovine. Tedaj so ji prodajalke, ki so bile prav tako priča dogodka, rekle: »Kako dobro, da ste jo ustavili.« Vprašala jih je: »Zakaj je ve niste?« »Nismo hotele poseči vmes,« so odvrnile.
Zakaj ne, če je to bilo prav?
