Minuta za vzgojo: Starši so za vse odgovorni

Kakšni starši smo? Strpni in razumevajoči ali obsojajoči?

Objavljeno
08. januar 2014 14.50
Posodobljeno
09. januar 2014 11.00
vvo*senca
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo

Ko se pri vzgoji otrok soočimo s težavami, ki jih opazijo tudi tisti, ki ne sodijo v družinski krog, se zlahka zgodi, da v očeh drugih postanemo odgovorni prav za vse, kar gre lahko (ali pa tudi ne) narobe.

Če ima otrok težave v šoli, se brž zasliši, da so za to odgovorni starši. Če kriči, zmerja, tepe, spotika, če kakorkoli moti ali izstopa – za vse so krivi starši.

Res je, otroke v največji meri oblikujemo prav starši. Mi smo tisti, ki jim moramo postaviti meje in jih naučiti lepega vedenja, strpnosti in razumevanja pravil in običajev, ki veljajo v družbi.

A marsikdaj slišimo, da smo odgovorni, tudi kadar nismo. Vsaj ne v celoti. Tistim, ki imajo otroka s posebnimi potrebami, se nenehno dogaja, da morajo poslušati, kako ga niso prav vzgojili. Kako mu niso znali postaviti meja. Kako se niso znali ustrezno odzvati na njegov izpad.

Pripombe morajo poslušati tudi tisti starši, ki so proučili vso literaturo, ki je na voljo, in se obrnili na vse strokovnjake, na katere so pomislili, kot tisti, ki ne znajo ali ne zmorejo poiskati pomoči. Zakaj? Ker tisti, ki jih izrekajo, sami ne poznajo težav niti načinov za njihovo reševanje.

Kako bi bilo, če bi se znašli v njihovi koži?

Sprejemanje drugačnosti je na papirju preprosto. Naša potrpežljivost, modrost in razumevanje pa se znajdejo na preizkušnji, ko smo soočeni z drugačnostjo v neposredni bližini.

Kako bi se denimo odzvali, če bi v razredu vašega otroka bil tudi malček s posebnimi potrebami, ki bi v najboljšem primeru upočasnil hitrost pouka, v najslabšem pa bil celo nasilen do vašega otroka?

Bi zahtevali, da ga umaknejo v posebno institucijo ali pa bi skupaj z učitelji pomagali iskati drugo rešitev?

Bi zmogli spoznati, da se bo moral z otrokom, njegovimi izbruhi in stiskami nekdo spopasti, ne glede na to, kam bo šel ta otrok. Ali bi rekli, da to pač ni vaš problem?

Pa še eno vprašanje: kaj bi naredili, ko bi opazili, da so v razredu težave? Bi se obrnili na medije? Zahtevali od ravnatelja, da problem reši, kot ve in zna, še najraje tako, da se otroka, ki je razlog zanje, umakne?

Bi se postavili na stališče, da ne more dvajset otrok zaostajati zaradi enega otroka, ki ima disleksijo, čustveno-vedenjske motnje, aspergerjev sindrom, motnjo pozornosti?

Ali pa bi poskušali razumeti, koliko težje je življenje takega otroka in njegove družine, se nekako vživeti v njihovo kožo in pomagati, kot bi lahko?

Kaj je pomembneje? Individualno zadovoljstvo ali skupno dobro?

Najtežje je verjetno presoditi, kje je meja.