Tiskane izdaje
Polemika, ki je tekla pred slabim desetletjem, je bila vroča. Sveti sedež je želel z uradno Ljubljano podpisati sporazum, slovenska politika pa nekako ni vedela, kaj storiti z dokumentom. Kar nekaj reči, zapisanih v osnutek sporazuma, je vzbujalo dvom. Ključno pa se je zdelo vprašanje, kaj se zgodi, ko se srečata dva pravna reda, slovenski ustavno-pravni red in kanonsko pravo. Bolj natančno: ali bi po podpisu sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo kanonsko pravo lahko imele učinke tudi na področjih, ki niso povsem cerkvena. O tem, da naj kanonsko pravo ureja vse, kar je cerkvenega, ni bilo nikdar nobenega dvoma. Obstajajo pa pomembna območja, kjer mejne črte med cerkvenim in posvetnim, cerkvenim in državnim in mogoče povsem jasno potegniti, saj si institucija, ki obstaja dve tisočletji, mejno črto razlaga po svoje.
Je pa v sporazumu zapisan tudi stavek, ki pravi: »Katoliška cerkev v Republiki Sloveniji deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.«
Ker slovenska ustava določa, da ima vsakdo pravico, »da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne«, se zastavlja vprašanje, ali lahko Sveti sedež to pravico omeji upokojenemu nadškofu Alojzu Uranu. Kaj pravi ustava? »Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države.«
Ker naj bi katoliška cerkev delovala skladno s kanonskim pravom in hkrati s pravnim redom, ki velja v Sloveniji, se torej zastavlja vprašanje, zakaj pri zahtevi, naj se nadškof izseli, slovenska ustavna pravica do svobodnega odločanja o kraju bivališča ne velja.
Mi ni jasno. Na pomoč kličem ustavne pravnike.
