Tiskane izdaje
Dvanajstletna deklica, ki jo poznam, mi je junija po zaključku šolskega leta potožila, češ da je je groza, da bo počitnic že čez dva meseca konec in bo morala spet za šolske zapahe. Potočka solza se ni dalo ustaviti niti s treznim argumentom, da dva meseca za razgrajanje, veselje in brezskrbno brezdelje pač res nista malo, sploh če se ozre na delovno ljudstvo, ki si na leto prisluži zgolj slab mesec tovrstnega počitka od skrbi.
Po približno 60 sladoledih in vsaj 30 ostalih sladicah, po kopanju v enem Jadranskem morju, dveh slovenskih rekah in dveh jezerih, po obisku obale, Gorenjske in Bele krajine, po nakupu nove garderobe in obutve; po desetih novih zvezkih, po eni radirki, novih bombicah za nalivnik in novih barvastih svinčnikih; po gledanju desetih risanih filmov, petnajstih delih nadaljevanke Poirot in nekaj manj nadljevanke Miss Marple – obe po Agathi Christie – in še posebej po preigravanju neumnih iger na pametnem telefonu, se ji obisk šole drugega septembra ne zdi več največja travma na svetu. Novi izzivi, srečanje s sošolci v njej celo porajajo nekaj navdušenja.
A to navdušenje se ne more primerjati s srečo staršev, ki bodo svoje nehvaležne otroke zdaj končno lahko predali v roke šole. Dnevi, ko so jih morali animirati, zanje iskati ustvarjalne delavnice, tabore, vzgojitelje, varuške, jih predajati starim staršem (tem neprecenljivim zakladom) je končno mimo. Končno lahko kolikor toliko mirno odhajajo v službo, medtem ko njihov podmladek nabira vednost.
Šola ni velika civilizacijska pridobitev le zato, ker skrbi za prenos vednosti na mlade generacije, ampak prav zato, ker se postavlja med starše in otroke kot nekakšen amortizer. Prvim - navkljub vrsti obveznosti, ki jim jih šola vendarle nalaga – omogoča, da v miru delajo prav za udobje teh istih otrok, drugim omogoča, da si znotraj nedružinske skupnosti ustvarijo svoj svet, se preizkusijo v družabnih veščinah in počasi postanejo podobni ljudem. Ali, kot mi je nekoč s sočnimi izrazi potrdila devetletnica, ki jo poznam: Šola obstaja zato, da se starši in otroci ne pobijejo med sabo.
Od tega stavka bi se – mimogrede – lahko marsikaj naučili dušebrižniki, ki zelo radi prevprašujejo izobraževalno instanco. Seveda je paradigma izobraževanja vselej lahko stvar (strokovne) debate, a za otroke je ključno, da imajo poleg starševske avtoritete še neko drugo institucijo, ki kredibilnost dobiva prav zato, ker si za objekt, idealno gledano, postavlja prenos vednosti in ne čustvenih vezi. Za ohranitev statusa pri svojih nepridipravih starši največ napravijo prav s tem, da vsaj načeloma podprejo šolo kot avtoriteto.
Največje žrtve začetka šole so seveda ljudje, ki nimajo otrok. Za njih je prvi (tokrat drugi) september sinonim za začetek gneče na cestah, v trgovinah in še kje, predvsem pa za začetek vrveža in nepotrebnega nemira v mestu. Šola je znanilec konca poletja, praznih ulic prestolnice, prežarčenih z neusmiljeno vročino, a obenem z obljubo relativnega miru. Od tega se je z začetkom šole res najtežje posloviti.
Po drugi strani morajo ti potencialni šolomrzneži ali šolarjemrzneži vedeti, da so lahko postali tovrstni nergači samo na račun tega, da so tudi sami nekoč obiskovali šolo. Ta jim je omogočila, da lahko s svojimi prijatelji drugega septembra na pivu brezskrbno preklinjajo ustroj družbe, v kateri obstajajo ljudje, ki delajo otroke, ki potem hodijo v šolo.
