Tiskane izdaje
Do pred kratkim s mi je zdelo, da je sedeti na kolesu nekaj najbolj naravnega. Na kolesu se počutim doma. Uživam. Počutim se varno. Doslej sem mislil, da se mi vsaj na cesti ne more zgoditi nič takega, kar bi me prestrašilo. Ker da se nekaj malega na biciklu pač znajdem. Po Prešernu: »Bicikel in moje truplo imata nekaj skupne zgodovine, ki me kot spomin razveseli, kadar padem v življenja globočine.«
Pred kar nekaj več kot dvajsetimi leti sva bila s prijateljem Tinčkom prva Slovenca, ki sva se z gorskimi kolesi spustila z Vogla po Žagarjevem grabnu. Takrat je bil res še graben in ne smučišče. Skale, ki so se valile za nama, niso bile dobre volje. Ušla sva, ker so bile zavore na kitajskih gorskih kolesih preslabe, da bi se ustavila. Bila sva med udeleženci prvih gorsko kolesarskih dirk v državi, tudi jaz, junak začelja. V Maroku sem šel s kolesom čez visoki Atlas skozi snežni vihar do Sahare. Teden dni sem počasi poganjal po Gambiji. V Keniji sem skušal z navadnim kolesom na izlet na glavno cesto med Mombaso in notranjostjo, a sem obrnil, ko sem ugotovil, da tam vozijo po levi, jaz pa po desni. Kolo sem vlekel s seboj v Ameriko, ko sem kot član prve ekipe, s katero se je Jure Robič spopadel z Dirko preko Amerike, da bi se, ko bi Jure počival, malo popeljal naokoli. Jure je spal toliko, da sem naredil morda dvakrat po pet kilometrov. V Dolomitih sem med 8000 ostalimi pacienti moral po klancu spustiti 78 na uro, ker je bilo za menoj na stotine kolesarskih norcev z izbuljenimi očmi, ki jim niti na misel ni prišlo, da bi zavirali. Bil sem na nekaj svetovnih sindikalnih prvenstvih, kjer si vozili bivši tekmovalci in je šlo v ovinek tako hitro, kot po ravnem. Enkrat sem se spravil na Dirko okoli Slovenije, DOS za dvojice, pa je moja sotekmovalka (hvala bogu) pod Izolo padla in si zlomila roko, da sva lahko odstopila - ne vem sicer, kako bi vsak prevozila po 600 kilometrov v treh dneh. Poleti sem bil na kolesu še dan pred operacijo hrbta, gonil sem, hoditi nisem več mogel.
In zadnja: nekaj dni nazaj sva šla s hčerko, ki išče del norosti, za katero je bil oče premalo spreten, dvakrat na BMX progo v Ljubljani, za zabavo, z gorskimi kolesi. Ona sedemnajst, jaz 52, let, otroci med osem in dvanajst let. Be-em-iks pra-pravnuki. Na tistih kratkih valovih sem dvakrat vžgal, tako da mi je potomka odločno rekla, naj se spomnim na to, da se bil 12. julija operiran. Disko klub hernija.
Naj se še malo hvalim: v nekam trenutku - bilo je še v mojem prejšnjem življenju - smo imeli štirje pri hiši kar 17 koles.
Res se mi je nekako zdelo, da se malo spoznam na kolesa.
Do nedavnega.
Evo: ko me kdo vpraša, kje živim, povem, da v Stari Ljubljani. In dodam, da taborim v stanovanju, kjer je živel Prešeren, zato tudi oni blesav verz na začetku, iz Krsta na balanci. In prav življenje v Stari Ljubljani me je spoznalo z najnevarnejšo ulico na svetu: le-ta se vleče od Šentjakobske cerkve do Rotovža. Magistrata.
Tudi ta del mesta poznam, v dobrem in slabem. Dobro so bifeji. Slabo? Enkrat so me »ta spodnji« fino prebutali, ker sem se v družbi pokojnega pesnika Daneta Zajca in karikaturista Andreja Novaka postavil za slednjega. Ne verzi in ne dober ris nam niso nič pomagali. Spremenili so mi obraz. Takrat sem hodil h karateju, po tistem raje k boksu.
A to ni nič.
Ta del Stare Ljubljane je najnevarnejša kolesarska ulica v državi. Po njej hodijo turisti, meščani, majhni otroci. In med njimi z največjo hitrostjo v obe smeri norijo kolesarji. Tudi takrat, ko je pol ozke ulice zasedeno z gostinskimi vrtovi. Če sediš z glavo proti ulici tvegaš, da te kolesar, ki prigoni za tabo, za milimeter stran, obglavi. Skupino turistov, ki si ogledujejo najlepše mesto na svetu, pošlje nazaj v mamo kolesar s peno na ustih. Kot popenjen pralni prašek. Otroci, ki hodijo po pločniku, plezajo po fasadah, da si rešijo življenje. Mame padajo v nezavest. Če zadevo opazuješ, se ti zdi, da si ljudje panično rešujejo, če že ne življenje, pa vsaj kosti. Paranoja.
Redarji, jasno, na kolesih, delajo red - med dostavnimi avtomobili, ki se zjutraj vozijo po mestu. Policisti pridejo na ulico samo takrat, ko iščejo Jurčka in očka. Morda to komu ne bo všeč, a ne mali in ne ati nista kolesarja in vsaj v tej zgodbi sta dokazano nedolžna.
Nikjer na svetu, kjer sem bil, ni nevarnejšega mesta za pešce. In nikjer ni toliko butastih kolesarjev na kvadratni centimeter. Po moje jih v resnici v kakšnih staro ljubljanskih katakombah izdelujejo.
Danes zjutraj je kolesar ponovno podrl otroka. Majhni, na pol mrtvi otroci v špriklah koles so po moje super znak najlepšega mesta na svetu. Povprečen kolesar se pelje tam mimo vsaj dvajset na uro.
V službo sem si želel voziti s kolesom, a se ne upam več, saj bom slej ko prej koga nasadil, zagotovo pa bo kdo mene napičil na balanco, saj je to edini kolesarki prehod skozi moj del mesta. Po tem sem začel v boj za ljubi kruhek hoditi peš, a si ne upam več. Hrbet in vrat sta mi odpovedala pokorščino, ker se v strahu ves čas oziram nazaj, kdaj ga bom -čeprav hetero - fasal od zadaj.
Po novem se bom spet v službo vozil z mopedkom, ki je narejen za vožnjo po kolesarskih stezah.. Po Dunajski bom šel, brez čelade, je le precej bolj varno, kot pa peš, v sloviti staro ljubljanski peš coni.
Če bo dež, grem z avtom. Samo s kolesom in peš ne več, za noben denar.
