Tiskane izdaje
Lep primer tega je, denimo, vrsta na pošti ali na bencinski črpalki, s katero se je moral tako ali drugače soočiti sleherni odrasli državljan. Ponekod so vzpostavili sistem, kjer na dve odprti blagajni ali okenca obstaja zgolj ena vrsta čakajočih in se - kot je tudi najbolj logično in pravično - cepi na obe blagajni v lepem vrstnem redu. Seveda pa se neredko primeri, da nekdo prekrši to pravilo ene vrste in pravičnega čakanja, ter se vrine, kar v tisti harmonični svet prinese razpad. V tem trenutku bi morala avtoriteta poštarske uslužbenke ali blagajničarja vzpostaviti red, a ga navadno ne.
Čeprav se zdi to opažanje morda malenkostno in nepomembno v luči številnih večjih, realnih stisk ljudi, vendarle kaže na izginjanje osnovnih kodov medčloveškega obratovanja, kar tudi pri realnih stiskah prav gotovo nič ne pomaga.
O nelagodju v kulturi je pisal že Sigmund Freud in upravičeno lahko sklepamo, da nobena kultura ali družba v zgodovini ni proizvedla popolnega seznama pravil obnašanja in so tako v njej posamezniki okušali takšno ali drugačno obliko zadrege. Lahko bi celo rekli, da je edini razlog obstoja katerekoli kulture, ki kodificira življenja posameznikov v neki skupnosti, ta, da ublaži vseskozi porajajoče se zadrežnosti, očitno inherentne temu stvoru, ki se mu reče človek, ter mu s svojimi raznimi vzvodi, na primer obredi, omogočile sublimacijo te osnove iztirjenosti subjekta.
Splošno prepričanje je, da so pravila lepega obnašanja in forme vljudnosti pravzaprav forme zatiranja in omejevanja posameznikove svobode. Prav na to stavi neoliberalni kapitalizem, ki nas - že z mantro prostega trga, konkretno pa v obliki razvitega potrošništva - konstantno vabi, da opustimo vse vezi, vse obveznosti do drugih, poziva nas, naj bomo to, kar smo in se prepustimo lastnemu užitku, najdemo sami sebe, služimo sebi ipd., pri čemer so ravno številni objekti na policah trgovin prikazani kot tisti, ki lahko zadovoljijo to našo na novo odkrito svobodo želje.
Če odštejemo ta politično ekonomski vidik današnjega egoizma in narcisizma, nas tudi samo izkustvo uči, da odsotnost pravil ne prinaša odrešitve (kot je ugotovil že Freud). Nič ni bolj tesnobnega kot tuhtanje, kako se v določeni situaciji obnašati, kaj je sprejemljivo in kaj ne. Še več, veliko več svobode in sproščenosti je v tem, da so pravila jasna in jih lahko, če se zdijo butasta ali neživljenjska, prekršimo.
Kot rečeno, nelagodja v kulturi ni moč nikoli adekvatno iztrebiti - niti ne s pravili - a tista stran, ki se spektakularno kaže kot končna osvoboditev z razpustitvijo vseh pravil, je še mnogo slabša. Kdor goji skepso do te misli, naj si ogleda serijo Seinfeld, ki bi jo prav lahko poimenovali komedijo kulturnega nelagodja. Ta serija je obenem dokaz, da je komedija eden boljših kulturnih produktov za spoprijem s človekovo izpahnjenostjo iz sebe in njegovega sveta.
Na podlagi napisanega bi lahko oblikovali tudi politično geslo za današnji čas: Ne bodi to, kar si, ampak bodi boljši!
