Tiskane izdaje
V športu je to nedvomno primer športnih stav. Nedavna afera v francoskem rokometu, ki ima močan slovenski priokus, je le ena izmed vse številčnejših športno stavniških afer.
Zakaj športniki sploh stavijo, še posebno na svoje tekme? Razlogi so različni. Od grabežljivosti, pogoltnosti, zabave in zasvojenosti do borbe za vsakdanji kruh. Težko je razumeti vrhunskega športnika, ki je vse življenje garal za lasten uspeh in je tudi vrhunsko plačan, da se je pripravljen prodati in tvegati vse, kar je do tedaj ustvaril. Težko je tudi razumeti fante, ki s športom zaslužijo toliko denarja, da bi lahko preživljali še svoje potomce po dveh kolenih, a jim to na določeni točki ni več dovolj. Bistveno lažje je razumeti športnika, ki igra oz. nastopa za borno plačilo, ki iz meseca v mesec zamuja, on pa mora preživeti družino. V slednjem primeru gre za golo preživetje, neke vrste kanibalizem. Žal je bistveno več prvih situacij.
Situacija postane ironična, ko spoznamo, da bi šport, brez športnih stav, težko preživel. Športne stavnice so sponzorji vseh večjih klubov, pri nas pa je nacionalna športna loterija celo v delni lasti Smučarske zveze Slovenije. Kako se torej boriti proti športnim stavam, ki jih športni funkcionarji imenujejo kot »zlo večje od dopinga«?
Prepričan sem, da športniki sploh ne bi smeli staviti. Na rezultate v nobenem športu, kaj šele v svojem. V tem kontekstu je povsem nepomembno ali je športnik zgolj vplačal stavo ali tudi vplival na potek tekme in posledično pomagal prirediti izid (pravno je seveda to bistvenega pomena). Športnik, ki se znajde v stavniški aferi v istem trenutku izgubi vso kredibilnost. Profesionalec postane amater.
Nacionalne panožne zveze se na takšne dogodke odzivajo dokaj medlo. V primeru, da gre za športnike, ki so člani reprezentanc, si skoraj nihče ne upa pomisliti, da jih ob naslednji akciji ne bi vpoklical v ekipo (ob predpostavki, da postopek še ni zaključen). Kakšno sporočilo se s tem daje športni in širši javnosti in nenazadnje tudi samim športnikom? Klubi in panožne zveze bi morali sprejeti ustrezne akte s katerimi bi natančno določili postopanje v tovrstnih primerih, kot ima to npr. urejeno italijanska nogometna zveza. Športnikom, ki so vpleteni v stavniške afere, bi morali zamrzniti status reprezentanta. Brez vnaprejšnjih obsodb in hude krvi, zgolj zaradi zaščite institucije. Dodatno vlogo bi morale športne institucije, bodisi zveze, društva ali klubi, odigrati tudi pri samem izobraževanju svojih članov (tudi) na področju športnih stav.
Jasno je, da se velika večina športnih stav pobira na črnem trgu, ki je zelo dobro organiziran. Tukaj morajo svojo vlogo odigrati organi pregona. Morebiti ne bi bilo slabo razmisliti o vlogi »žvižgačev« in njihovih nagradah v primeru aktivnega sodelovanja pri odkrivanju in preganjanju nelegalnih športnih stav. Bistveno večjo vlogo pa bi pri tem morale odigrati tudi vse športne institucije.
