Tiskane izdaje
Med tisto množico ljudi, ki poleti zapustijo svoj dom, zato da bi si nove moči za delovne podvige nabrali na morju, ali pa grejo tja, ker si pač zaslužijo ali zgolj privoščijo oddih, bi lahko zaznali zanimiv fenomen. Ta je toliko bolj izrazit, kolikor dlje od doma se pomakne človeško bitje - navadno, kadar se pomakne na kakšen bolj ali manj osamljen otok.
Začne se že na trajektu, ko soočen z najrazličnejšimi oblikami človeške vrste - od Angležev, Američanov, Francozov do Korejcev - dojame, da so si tako oddaljene duše za pobeg izbrale isti kraj. V tem namreč tiči slutnja, da je otok pravo pribežališče od dnevnih vsakodnevnosti in da ponuja pravi kraj za indiferenco, ki je človeško bitje, kadar je potisnjeno v svoje delovne, družinske rituale, le stežka doseže.
Prihod na otok ima sorodne in skoraj nemudne učinke. Ne le da ga pot do želene počitniške destinacije odreši njegovih lastnih skrbi kmalu za tem izginejo tudi objektivni in realni problemi sveta.
Tu ni vladne niti koalicijske krize, konec je s parlamentarnimi sejami na temo nove pokojninske zakonodaje ali malega dela, kaj šele na temo zmanjšanja števila občin v Sloveniji - tu ni nikakršnih občin in še manj Slovenije. Čudežno poniknejo tudi banke, ki bi potrebovale sanacijo, prav tako ni sledu o kakšni finančni ali gospodarski krizi, kaj šele o sirski državljanski vojni ali večnem konfliktu na bližnjem Vzhodu. Na otoku ni nobene religije, cerkve so zgolj turistične atrakcije.
V Kongu ljudje ne umirajo, v Afriki nihče več ne strada. Svet je odrešen davčnih oaz, mega korporacije nimajo monopola nad ničemer, otroci v tretjem svetu ne hodijo več v tovarne šivat, ampak veseli zahajajo v šolo. Nobena ženska ni posiljena, noben otrok pretepen, morilski vzgibi pri človeku so dokončno odpravljeni in zločini vseh vrst suspendirani.
Vse, kar je, je kristalno čisto morje, posejano okoli otoka, na katerem rastejo oljke in vinogradi in kamen. Na otoku svet deluje kot miren, civiliziran in nadvse prijeten kraj. Sonca je v izobilju, senc malo manj, so pa zato noči tople in ceste bolj kot ne ravne. Edina skrb, ki obstaja na otoku, je, ali bo vreme vzdržalo ali bo dež po treh mesecih začutil potrebo, da uniči dan kopanja nesrečnim turistom.
Prijetno sobivanje različnih narodnosti, ras, barv kože na enem prostoru priča, da se tu vzpostavi idealna človeška skupnost, kjer lahko vsi uživajo v vljudnostni brezbrižnosti, tj. da se medsebojno nadvse spoštljivo ignorirajo in pazijo zgolj na to, da se ne bi slučajno spoprijateljili ali si dali povod za prepir. Staroselci novi turistični red spoštujejo in se mu brez velikih naporov prilagodijo. Otoška skupnost je model lepega in harmoničnega delovanja človeške družbe. Kar občasno zmoti to harmonijo, je vulgarni glas kakšnega sonarodnjaka za sosednjo mizo, ki nas prizemlji in spomni, da smo nekoč živeli nekje drugje.
Seveda pa je vezivo te skupnosti prav začasnost, to, da se vsi zavedajo, da bo še prekmalu treba nazaj v realen svet realnih problemov. Morda je tisto, kar daje možnost otoku, prav splošna zavest njegovih začasnih prebivalcev o hitri minljivosti tega pomorskega ideala skupnosti, zaradi katere se vsak posebej potrudi in vanjo stlači najboljšo ali najmanj motečo verzijo samega sebe.
Tragedija sveta je seveda v tem, da je otok le bežen in minljiv pojav v prostoru in času Dejansko odrešujoči otok bi bil tisti, na katerega bi poslali vse vojne, lakote, finančne krize in slabe banke, umore in posilstva, medtem ko bi si preostanek sveta belil glavo samo s tem, ali je za večerni sprehod smotrneje obuti nepremočljive čevlje ali pa bodo rahel naliv prenesli tudi sandali.
A verjetno bi se potem kmalu začeli dolgočasiti in hrepeneli po sočni avanturi na otoku vsega zla.
