Tiskane izdaje
»Jaz sem imela tri leta, brat pa štiri, ko sva šla služit h kmetom«, slišim iz ust bližnjega ali daljnega sorodnika. To ni bilo v 18. stoletju, ampak pred šestdesetimi leti.
Delo otrok je za sodobne starše v Evropi nekaj nepojemljivega. Nekaj kar se dogaja za sedmimi gorami in sedmimi vodami - nekaj kar počnejo izkoriščevalske multinacionalke. Čeprav se je nedolgo tega to dogajalo pri nas.
Koncept otroštva se je skozi čas spreminjal. Na razvoj različnih konceptov otroštva je pri nas vplival predvsem nastanek meščanske družine in v zadnjih petdesetih letih pomembneje tudi pedagoška ideologija.
V tej zgodbi ima vsakdo svoje interese. Otroci so nedvomno veliko pridobili, morda pa kaj tudi izgubili.
Pred kratkim me je zbegal koncept uvajanja otroka v vrtec. Vzgojiteljicam zaupam. Glede na to, da vsak dan več let zapored preživijo z najmanj desetimi otroki na dan, vedo o malčkih več, kot bom jaz kadarkoli.
V tem času so v vrtcih ugotovili, da je smotrno, da se otroka v vrtec uvaja. Najprej se otrok v vrtcu malo igra, potem ga starš pusti tam eno uro ali dve, nato do kosila, potem otrok v vrtcu še prespi - vse do »polnega penziona«.
To razumem. Kar težje razumem so številni elaborati in minuciozni pogovori na temo uvajanja v vrtec. Vrtec ti je všeč ali ne, z uvajanjem ali brez. Jaz sem v vrtcu trpela vsak dan, nisem marala ne hrane, ne obveznega spanja, ne otrok, ki so se razdelili v dve skupini in obmetavali s travo ali snegom. Moj soprog pa je imel v vrtcu že pri dveh letih »ženo«. S svojo mini ljubeznijo sta se držala za roke in družno hranila medvedke. Skratka idilično. Uvajanja seveda nismo poznali.
Pravice otrok in žensk so eden najpomembnejših vidikov sodobne družbe, ki jih je potrebno spoštovati in negovati. Stranski produkt tega pa so skrajnosti.
Otrok je zdaj malodane država zase, ki jo je potrebno nagovarjati z umetelnimi in pedagoško elegantnimi depešami. Nekateri tako menijo, da je že uvajanje v vrtec čustveni stres za otroka. Kakšen stres neki? Saj ne gre služit peš na 17 km oddaljeno kmetijo, bos v snegu; ampak med vzgojiteljice, igrače, tople obroke in sovrstnike.
V vrtec jih vsak dan pridejo iskati starši ali sorodniki. Tam spoznajo nove prijatelje, se veliko naučijo in pravzaprav spoznavajo tudi sami sebe brez prisotnosti staršev. Od njihovega značaja je odvisno, kako jim bo ustrezal tudi vrtec.
Zame je bil prvi dan osnovne šole izpolnitev sanj. Morda je k temu prispevalo dejstvo, da ni bilo treba ob dvanajstih spat na oranžne ležalnike.
Pozornost v tem času bi veljala socialno ogroženim otrokom, ki trpijo za posledicami, za katere niso odgovorni. To je stres.
To, da se otroci pred vrtcem jokajo, je povsem človeško. Vzgojiteljice so z njimi prijazne, zato so lahko kvečjemu bolj ali manj razvajeni in mi z njimi vred.
Stres, je podobno kakor beseda travma, postala pogosto uporabljana beseda, ki se lahko povsem razvrednoti v določenem kontekstu. Predvsem kar se tiče uvajanja v vrtec, lahko to besedo mirno izpustimo.
