Tiskane izdaje
Letošnja koalicijska pogajanja so spominjala na brskanje po internem telefonskem imeniku novih strank. Medtem ko so v številnih vladah preizkušeni socialni demokrati svoje ministrske kandidate izbrali skorajda čez noč in brez zapletov, v Pozitivni Sloveniji in v Državljanski listi do konca ni bilo jasno, kdo bo na listi in kdo ne. Alenka Bratušek je verjetno rekorderka po številu zavrnitev, ne samo zato, ker je vlada sama sebi omejila mandat na eno leto. Da le redki še želijo v politiko je sicer že leta 2008 ugotavljal Borut Pahor, ko se je po tem kriza poglabljala, mandati pa krajšali, pa se je seznam »voljnih« očitno že dramatično skrajšal. K temu so odločilno prispevali še dolgoletna negativna selekcija, krepitev vloge nezamenljivih vodij in vse bolj neusmiljena bitka za oblast, v kateri interesne skupine ne izbirajo sredstev. V minulih letih smo lahko spremljali krvoločne obračune, v katerih so, to je že treba priznati, pomembno vlogo odigrali mediji in po katerih so ostala hudo zmrcvarjena politična trupla.
Za nasprotnike starih političnih elit zadnja ekipa pravzaprav ni najslabša. V vladi je večina novincev. Dve stranki, ki ju pred letom 2011 sploh še ni bilo. Ministri, ki se še nikoli niso preizkusili v državni politiki. To je ena najmlajših vladnih ekip doslej. Pa je seveda njena javna podoba že na začetku precej drugačna. Zaradi Zorana Jankovića, ki je zdaj na vrhu seznama »gotov si« politikov. In tudi zato, ker so novinke v parlament in nato v vlado pripeljala nekaj spornih, hkrati pa še politično neizkušenih posameznikov - pač tiste, s katerimi so v mesecih pred volitvami lahko napolnile kandidatne liste. Predčasne volitve so bile v znamenju zahtev po novih obrazih, vendar ti sami po sebi niso prinesli sprememb, kakršne zahteva in pričakuje ljudstvo.
Kar je lahko pomemben nauk za tiste, ki še prihajajo na politični oder. Politika je resen posel, time out, ki ga je z začasno vlado dobila razočarana javnost, pa je lahko dobra priložnost za začetek novega. Upanje, da se bodo od nekod pojavili brezmadežni politiki, ki ne bodo imeli ne preteklosti, ne sorodnikov, ne poslovnih povezav in sploh ničesar, kar bi lahko našla očiščenja, pa tudi škandalov željna javnost, je seveda utopija. Prepričanje, da lahko samo menjava generacij očisti oblast, prav tako. Korupcija in nesposobnost nista vezani na letnico rojstva. Je pa mogoče, še preden začnejo stranke, sedanje in tiste, ki jih še ni, postavljati ekipe za prihodnje volitve, vzpostaviti temeljna merila, osnovne standarde, ki jih nosilci javnih funkcij preprosto morajo izpolnjevati. Predvsem zato, da se politiki vrne ugled in da se lahko vanjo brez slabe vesti vključijo tudi ljudje, ki zdaj zavračajo vabila iz vladne palače.
In, mimogrede: seveda mora biti poslanec ali minister najprej pošten človek, ampak zelo dobro bi bilo, da med ta merila sodi tudi opravilna sposobnost, znanje , delavnost in izkušnje. Ne le pripadnost stranki. V času, ko se sesuva bančni sistem, ko se Slovenija uvršča na vrh seznama največjih evropskih bolnikov in pred vrati čaka zloglasna trojka, pravzaprav ključno. In bistveno bolj usodno kot parcela nekdanjega ministra.
