Tiskane izdaje
Obdelujem precej velik vrt. Če ga začnem lopatati že februarja, je maja že skoraj vse nared. Zaradi letošnjega pomladanskega deževja je bilo drugače. Že proti koncu pomladi je bilo treba hiteti, loviti zamujene dni. No, potem ko je komaj kaj končno sklilo, pa se je pojavilo na stotine polžev, invazija, tistih centimetrskih brez hišk. Pred očmi so mi požirali solato, radič, nežne listke blitve, vse vrste sadik. Nemočna! Nekajkrat sem razočarana oklevala, ali ne bi motiko kar v koruzo vrgla!
Po domača kokošja jajca hodim na neko kmetijo na robu mesta. Že spomladi je mlada kmetica žalostna pripovedovala, kako so krompir na njivah že dvakrat sadili, pa so jim ga divji prašiči že dvakrat vsega požrli in njivo pomendrali. Zelo sem jo razumela, saj je bil moj spomin na martro ročnega sajenja le nekaj kratkih vrst krompirja na domačem vrtu še zelo živ! Res naporno delo z motiko v trdi zemlji kopati jarčke za krompir, nagrinjati, okopavati... Le sočustvovala sem lahko z mojo prodajalko jajc in je nič potolažila s tem, da iz lastne izkušnje vem, kako novinarsko pisanje o veliki škodi, ki jo povzročajo divji prašiči vsako leto na Ilirskobistriškem, na žalost še ni obrodilo nobenega sadu.
Niti lovci niti gozdarji niti lastniki zaraščajočih se zemljišč, ki gozd in z njimi divjad spuščajo v vasi in polja, še niso prijavili nobenega evropskega projekta, na primer, za upravljanje populacije divjih prašičev pri nas. Kmetje trpijo in se pritožujejo, obtožujejo lovce in državo, vsako leto ista zgodba, zgodi pa se ne nič.
Mnogo bolj kot prizor njive, ki so jo razorali divji prašiči, ljudi na noge spravi pol črede ovac, od katerih nekatere negibne in pomazane s krvjo ležijo po tleh, nekatere pa se s krvavimi sledovi ugriza zveri domnevno volka (lahko bi bil tudi podivjani pes) v vrat še vedno sprehajajo med nepoškodovanimi in tako čakajo svojo smrtno uro. Takrat nastane vik in krik.
Nekoč me je nek pivški kmet poklical, naj si pridem pogledat, kaj je v njegovem tropu ovac počel volk. Naletela sem na res groteskni prizor. Med živimi in mrtvimi živalmi so se sprehajale in blejale ovce, ki jih je v vrat ugriznil, pa ne dokončal domnevni volk.
Ko sem ga vprašala, zakaj sam ne dokonča odtekajočega življenja nekaterih ovac, mi je odvrnil, da čaka predstavnika zavoda za gozdove, da se sam prepriča, da »jih je res volk.« Če mu ocenjevalec škode ne bi verjel, bi namreč lahko ostak brez oškodnine.
Po mojem zadnjem članku o novem pravilniku o odstrelu volka mi je nekdo po telefonu rekel, naj nikar tako ne zagovarjam volkov. Oni dan so volkovi zmasakrirali trop ovac za ograjo v nekem kraju na Cerkniškem in da jih res, zlasti pokončane pa tiste, na pol žive in na pol mrtve, ni bilo lepo gledati.
Vem, kako je to. Najbrž, sem rekla, takšnih žalostnih prizorov res ne bi bilo več, če bi postrelili vseh 40 slovenskih volkov. Če bi jih pustili samo na primer deset, slej ko prej bi se našel v ograjici zaprt trop ovac, ki bi zadišal volku. Pa bi bil spet vik in krik.
Lahko pa bi, po drugi strani, rejci ovac vendarle in tudi s pomočjo subvencij nabavili 1,6 metra visoke ograje, v katere bi zvečer zapirali ovce, in pse ovčarje, ki bi, kot so nekdaj, spremljali svoj trop ovac. Vse to sta rejcem že omogočila evropski projekt in država, ki sta ugotovila, da zelo velik delež vse škode po volku nastaja pri le nekaj rejcih ovac. A nekateri izmed teh niso hotel sprejeti niti zastonj evropske in državne pomoči.
Le zakaj meni Evropa in država nista ponudili zastonj zaščitnega sredstva za varstvo rastlin pred polži in moji dobaviteljici svežih jajc za varstvo njenih njiv pred nočnimi napadi divjih pujsev?
V žlahti imam rejca ovac, ki vsakega prvega maja ne ravno majhen trop odpelje peš iz zgornje Reške doline na primorske suhe kraške travnike pod robom snežniškega gozda, v življenjsko območje rjavega medveda, volka in risa. Tam na paši in molži ostanejo do prvega novembra, ko jih spet s hribov privedejo v hlev in na pašnike v dolini. Ovce, kot nekdaj, ko še ni bilo nobenih subvencij in državnih odškodnin, na paši spremljajo živ pastir in dva ovčarska psa. Zvečer jih zaprejo v ogrado pri hiši, kosmati ovčarji pa ostanejo v bližini. Večkrat so že odpodili medveda, ki je zašel v njihovo območje. Volk na trop še ni prišel. Je pa velikega, kot ovce belega ovčarja kuvaša v vrat ugriznil gad. Komaj je preživel! Prejšnji čuvaj, mladi kraški ovčar, ni. Spoprijateljil se je z volkom, ki ga je hodil obiskovat in se z mladim psom igrat. Lastnik tropa je moral na žalost to prijateljstvo končati. Ustrelil je psa. Da se slučajno ne bi lotil lastnih ovac. Volk je prenehal hodit na obisk.
