Tiskane izdaje
V zadnjih mesecih poslušam in berem številne visokoleteče in milozveneče besede, stavke in tekste in v tem praznorečju tudi sama sodelujem. Po vseh okroglih mizah, pogovorih in tribunah bi rada vedela samo, kaj pomenijo besede. Participacija, aktivno državljanstvo, socialna država, moralnost, poštenost.
Ali na primer solidarnost. Kaj pomeni, ko rečeš solidarnost?
Je solidarno, da ima upokojenka, ki je celo življenje bila male bitke z vsakdanjim življenjem v tovarni in doma 300 eur pokojnine, upokojenka, ki je sodelovala v vojnih bitkah pred davnimi leti, pa od leta 1964 dobiva večkratnike tega zneska. Je to solidarno? Ali ni pokojnina prejemek za dostojno življenje na starost in ne zahvala za sodelovanje v vojaškem ali kakšnem drugem boju? Kaj razlikuje žensko, ki je leta in leta trpela družinsko nasilje in strah za stenami svojega doma, od ženske, ki je štiri leta trpela vojno nasilje in strah v gozdovih narodonoosvobodilne borbe? Katera bi morala biti solidarna s katero in na kakšen način? Se to sploh sme vprašati? Se to sploh sme primerjati?
Ali na primer pravičnost? Kaj pomeni, ko rečeš pravičnost?
Je pravično, da bomo nekateri po drugih in drugi po nas podedovali premoženje, ki ga nismo ustvarili s svojimi prizadevanji. Zgolj zato, ker smo se po srečnem naključju rodili v pravi krog družinskih vezi? Je pravično, da že začnemo brez enakih možnosti? In če ni pravično, kako ukiniti dedovanje in zagotoviti, da se prehod premoženja od lastnika na dediče ne bo zgodil na drugačen način, na primer z darilno pogodbo v času življenja? In če dopuščamo, da so ljudje lastniki premoženja in z njim razpolagajo za čas življenja, zakaj ne bi dopuščali, da z njim razpolagajo za čas smrti?
Ali na primer neporedna demokracija? Kaj pomeni, ko rečeš neposredna demokracija?
Je neposredna demokracija samo sodelovanje pri oblikovanju zakonov in referendumsko odločanje? Ali pa je neposredna demokracija tudi možnost, da vsak od nas lahko začne in v imenu javnega interesa vodi kazenski postopek zoper domnevne storilce kaznivih dejanj, četudi zaradi njih ni neposredno oškodovan? Je prav, da osumljenci kaznivih dejanj ostanejo nedotaknjeni, ker jih ščiti inertnost in nezavzetost policije in tožilstva, zainteresirana javnost pa lahko poda zgolj kazensko ovadbo, potem pa s postopkom izgubi vsakršen stik. Ali je skrb za javni interes dolžnost vsakega od nas ali le države in državnega tožilstva? Kaj pa če država in državno tožistvo ne delujeta v interesu javnosti? Kako zagotoviti, da bo o sumi kaznivih dejanj lahko odločilo sodišče? Če damo možnost vsakemu od nas, kdo zagotavlja, da se kazenski postopek ne bo sprevrgel v obračun vseh proti vsem?
Lahko je biti enoten v votlosti. A od nje nihče ni sit, razen tistih, ki so siti (od) besed.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
