Operacija Triglav ali zakaj hočejo biti vsi ti ljudje Slovenci?

Potrošniki so se namreč tudi to poletje – še preden se je začela avgustovska triglavska mrzlica – množično postavili v vrsto. Nad njihovo fizično podobo se niti ne moremo več pritoževati. Dolgoletna opozorila, da so zlasti tuji planinci preslabo opremljeni za naše gore, so večinoma zalegla. Je pa zaskrbljenosti vredna njihova »duhovna« plat. Tudi tu ne moremo reči, da so ravno šibki, ker za to nismo usposobljeni, vsekakor pa jim manjka tisto, kar bi iz njih naredilo pohodnika, ki bi bil brez večje samozaverovanosti ponosen na svoj korak.

Gora je le visoka, in če gor še nekako gre, je treba priti tudi dol. »You can do it [Zmoreš!],« je dekle spodbujalo prijateljico. Vsak korak navzdol je bil zanjo grozljiv in zmogla ga je le, če jo je prijateljica prijela za čevelj in ga postavila na pravo mesto. Nabrala se je kolona potrpežljivih, bodrenje kot iz reklame za Nike se je stopnjevalo v nekakšno skupino za samopomoč. A v ozadju je spet odmevalo vprašanje: Zakaj prav Triglav, ko pa je toliko osupljivejših, a manj zahtevnih vrhov?

Kot pri marsičem drugem smo se Slovenci tudi pri Triglavu razdelili na dva tabora. V enem so tisti, ki ne vidijo smisla v siljenju na to preobljudeno goro. Drugi vztrajajo pri reklu, kdor ne skače, ni Sloven’c, in trdijo, da mora vsak kleni Slovenec (vsaj) enkrat na Triglav. Kateri turistični vodnik je posvojil »zapoved«, nismo preverjali, vsekakor pa mora biti Triglav nekje zapisan pod debelimi tiskanimi črkami must see (treba je videti). In turisti to pridno upoštevajo. V sredo zjutraj, recimo, se je zdelo, da je Triglav nekje sredi Republike Češke. Dokler ni iz naslednje skupine, ki je stopila na vrh, v en glas zadonel pozdrav »Guten Tag«. Kmalu ga je zamenjal nevtralnejši »Hello«. Nemi opazovalki iz slovenskih vrst pa je namesto vprašanja, zakaj prav na Triglav, odmevalo vprašanje: Zakaj si vsi ti ljudje želijo biti prav Slovenci?