Tiskane izdaje
Kairo, 2. februar 2013
Štiridesetletni Mohamed Gedir je razočaran, utrujen in jezen možakar. Velik del svoje mladosti je pustil v tujini. Delal je v Nemčiji in na Nizozemskem, kjer je v prvem letu dni opravljal šestnajst različnih del (!), saj so se ga delodajalci zaradi arabskega videza hitro znebili. Zanje je bil terorist in islamski skrajnež. Ko se je arabofobija v Evropi nekoliko umirila, je v Amsterdamu zaživel kolikor toliko dostojno življenje. Nekaj je zaslužil in se vrnil domov. Leta 2008 sta roparski pohod in popolna nekompetentnost Hosnija Mubaraka in njegove klike že dodobra opustošila Egipt. Mohamed se je vrnil v ruševine. Predvsem, kot pravi, na etični ravni. Soočiti se je moral z vseprisotno korupcijo, »kulturo bakšiša«, nepotizmom, klientelizmom, policijskim nasiljem, političnim totalitarizmom in naraščajočo islamizacijo. Dobil je službo v tekstilni tovarni, kjer preverja kvaliteto končnih izdelkov. Povprečna plača delavcev, ki šivajo oblačila za evropske modne multinacionalke, je približno sto dolarjev. Delavci imajo na mesec prost največ en dan. Če zbolijo, jim delodajalci takoj odrežejo četrtino zaslužka.
Mohamedova jeza je naraščala. Mož, ki ogromno bere in ga zanima praktično vse, se je vrnil v novodobno suženjstvo. Zato se je pred dvema letoma že prvi dan priključil protestom proti režimu Hosnija Mubaraka.
»V tistih dneh sem se prvič v življenju počutil kot človek. Počel sem nekaj smiselnega. Kot posameznik sem se boril za skupnost. Naš boj je bil − vsaj v prvi fazi − uspešen. To so bili srečni dnevi,« je včeraj na Tahrirju med protesti proti Muslimanskim bratom razlagal Mohamed Gedir in dodal, da so se razmere v Egiptu v zadnjih dveh letih še dodatno poslabšale. Razlog za propadanje Egipta vidi v »vladavini starcev«, ki jo zanimajo le lastni privilegiji.
»Že dolgo nam vladajo stari, prastari ljudje, ki z resničnostjo nimajo nobene veze. Njihov pogled na svet je srednjeveški. Retrogarden in retardiran. Zlobni in nesposobni starci odločajo o usodi ene najbolj mladih držav na svetu. Polovica Egipčanov je mlajša od trideset let. Mladih, ki so izvedli revolucijo in mladih, ki so umirali za skupno svobodo, nihče ničesar ne vpraša. Pred dvema letoma so jih ubijali Mubarakovi klavci, zdaj jih ubijajo Mursijevi. Ti starci sovražijo ženske in ignorirajo pridobitve civilizacije. Oni bi morali biti glavna tarča protestov. So jedro vseh težav. Ne le v Egiptu. Po vsem arabskem svetu je tako. Po mojem mnenju v politiki ne bi smel delovati nihče, ki je starejši od petdeset let,« je − z vmesnimi mastnim preklinjanjem − bentil Mohamed, sicer oče dveh hčera, ki ne zaupa nikomur, ki se je egiptovski revoluciji pridružil dan ali dva po njenem začetku. »Šteje le trdno jedro. Ostali so oportunisti, ki jih je ulica sicer nujno potrebovala, a nikoli jih ne bom spoštoval. To so vodljivi ljudje brez lastnega jaza. Tako kot vsi sledilci močnih političnih osebnosti ali verski blazneži. Teh nam v Egiptu ne primanjkuje,« je dejal Mohamed in se z motorjem odpeljal proti dvanajst kilometrov oddaljeni predsedniški palači, kjer so včeraj zvečer in ponoči potekali srditi spopadi med protestniki in varnostnimi silami.
