Tiskane izdaje
Ne bom vas prepričeval, da sem intimno seznanjen z vso bogato ponudbo turške kulinarike. Nasprotno. V Turčijo sem se odpravil s poznavanjem zgolj treh tukajšnjih specialitet, ki so že pred dolgo časa postale tudi del naše »ponarodele« ponudbe. Tako se mi je vsaj zdelo.
Pa začnimo z börekom. Medtem ko v Sloveniji poznamo le tri pojavne oblike slastne in mastne pite - sirov, mesni in pizza (ta zadnji je po mojem povsem endemičen, saj ga nisem zasledil še nikjer drugje) -, Turki k prvima dvema dodajo še krompirjevega in špinačnega. Pri čemer mi je uspelo razkriti še eno lokalno posebnost, tokrat bosansko. Ko sem pred leti v eni izmed sarajevskih restavracij pobaral natakarja, zakaj v isti sapi govori o bureku in pitah, na mizo pa nosi same bureke, me je zaničljivo pogledal izpod čela in bliskovito zdrdral pravilo ločevanja med tema pojmoma: »Sve su pite pitice, samo je burek pitac,« s čimer je namignil, da je burek samo tista pita, ki se ponaša z »moškim«, mesnim nadevom. Bil sem prepričan, da je genij to pobral od Turkov. Pa ni! V Istanbulu je burek vse po spisku, tako kot pri nas, nobene spolne segregacije.
Potem je tu nekoliko novejši hit slovenskih prodajaln hitre prehrane - kebab, oziroma po turško kebap. Kakor so mi razložili, izraz pomeni na ognju pečeno meso, pri nas pa poznamo predvsem döner (ime je dobil po značilnem, vrtečem se stilu pečenja) in durum (zavit v tisto zdehidrirano palačinko, ki človeku običajno prej jemlje kot dodaja veselje do prežvekovanja). Vsekakor se je bolje, če ima človek le čas, vsesti za mizo in pojesti z zelenjavo in kruhom bogato obložen şiş kebap, po domače ražnjič, saj lahko v tem primeru izbirate med pestro ponudbo okusov in oblik. Na palčke lahko posebej za vas nataknejo značilne potlačene mesne (v veliki večini primerov uporabljajo jagnjetino) tulce, pa mesne kroglice, jetrca, kose malancan z mesnim »vezivom« in tako naprej. Adana, sade, tavuk şiş, patlicanli, ciger, kuşbaşi, bomatesli ..., katerega si pač srce (oziroma želodec) tisti hip zaželi.
Mimogrede, jedilni list povprečne turške restavracije postreže še s celo vrsto imen, ki zvenijo nekako domače in znano. Za začetek kosila si tako lahko privoščite katero izmed çorb, ki jih je tisti dan pripravil kuhar, če ste siti kebabov, pa si lahko za glavno jed privoščite dolmo ali sarmo. Skupni imenovalec obeh je nadev iz riža in mesa, ki je pri dolmi nadevan v izvotlen paradižnik, malancan, papriko ali kako drugo zelenjavo, pri sarmi pa je zavit v zeljni ali trtin list. Precej manj je v naših krajih znan çigköfte, mleto meso, ki ga vztrajni kuharji z rokami gnetejo toliko časa, da dobijo pasto, ki jo potem oblikujejo v nekakšne svaljke. V obmorskih delih države boste na meniju našli tudi ribe, medtem ko v Kurdistanu, na primer, nad njimi niso preveč navdušeni; Kurdi imajo mnogo raje drobovino.
Z glavne jedi pa na sladico in tretjo »ponarodelo« dobroto, baklavo. Medtem ko pri nas poznamo predvsem eno vrsto, jih imajo Turki celo mavrico, poleg orehov pa jim radi dodajo tudi pistacije. Še dva pogosta deserta sta sladka, presladka künefe in kadayif, zraven pa se priležeta čaj ali kava; predvsem prvemu se brez odločnega upiranja v Turčiji ne boste mogli izogniti.
Za konec pa še na kratko o samih restavracijah, ki se ne ponašajo le s svojo kulinarično ponudbo, ampak tudi s - hiperzaposlovanjem. Nič hudega sluteči sestradani popotnik tako vstopi v jedilnico in neredko naleti na neverjeten prizor: enega ali dva jedca streže petkrat številčnejše osebje. Le kako ima lahko Turčija pri takšni gostinski kadrovski »antiracionalizaciji« še vedno desetodstotno brezposelnost? Pa da ne bo pomote, prav vsi do zadnjega so prijazni in pridni kot mravljice. Šef vam sicer ne bo namenil nasmeška, ker se to za resnega človeka, ki resno vodi resen posel, pač ne spodobi. Ampak to ne pomeni, da vas ne bo sam postregel izjemno korektno in urno, če bo nižje rangirano osebje - vse vloge so natančno hierarhično začrtane, kar je takoj jasno tudi laičnemu očesu - le za hipec zamudilo. Posel ni hec. Pa dober tek! Afiyet olsun!
