Tiskane izdaje
O sebi le nekaj besed: po uspešno opravljeni maturi bom šolanje nadaljeval s študijem farmacije v Ljubljani. Za ta študij sem se trdno odločil komaj kakšen mesec pred vpisom, vendar menim, da sem se odločil pravilno. Delo v lekarni me sicer ne veseli; moj cilj in želja sta delo v laboratoriju, bodisi v tovarni bodisi v okviru raziskovalnega inštituta.
Raje bom podrobneje predstavil svoj morda ne ravno najbolj konvencionalen pogled na naš šolski sistem. Poglavitna težava in pomanjkljivost le-tega je v tem, da je zastavljen preveč popustljivo in se hote ali nehote osredotoča predvsem na to, da bodo učenci oziroma dijaki, z njimi pa njihove mamice in atiji, zadovoljni. To se najočitneje manifestira v ocenah, ki so seveda najbolj direkten dejavnik tega (ne)zadovoljstva pri učencih in njihovih starših. Tako je dandanes skorajda polovica osnovnošolcev odličnih, ker pač morajo biti, saj si to želijo oni in njihovi starši, kar vodi v nenehno prerekanje z učitelji, ki hudemu pritisku navadno podležejo in spuščajo kriterije, dajejo po deset možnosti za popravljanje ocene ipd.
Rezultat tega so absurdne situacije. Tako kot morajo vsi učenci biti odlični, se tudi morajo vsi vpisati v gimnazije, kjer se zadeva ponovi. Morda tukaj res ni toliko odličnih, gre pa za enaka prerekanja in enake pritiske, le da tokrat morda ne gre za odličen uspeh, pač pa za prav dobrega, za ohranitev štipendije, pozneje za vpis na fakulteto. Seveda spet vsi morajo študirati, ker je to baje ena temeljnih človekov pravic ali nekaj podobnega. Pridobljenih pravic pa ne damo. Miselnost, da mora vsak imeti in početi to, kar si želi, je v naši družbi očitno tako zakoreninjena, da ljudje, zaslepljeni s svojimi željami, sploh več ne vidijo in ne zaznajo absurdov, ki se dogajajo. Tako bomo počasi imeli tri četrtine populacije z diplomami in bomo najbolj »izobražen« narod na svetu, le da te diplome ne bodo (in že zdaj niso) nič vredne.
Celoten proces bi moral biti zastavljen veliko strožje in zahtevnejše, saj v sedanji obliki generira zgolj množico nezaposljivih diplomantov (da je njihovo znanje v povprečju veliko slabše, je seveda logična posledica). Naj postrežem z eno zanimivostjo iz rubrike Saj ni res, pa je: letos imamo v Sloveniji razpisanih okrog 25.000 študijskih mest, pri čemer je vseh dijakov zaključnih letnikov 20.000, od tega pa jih je 7.000 opravljalo splošno maturo. V čem je smisel tega? Da država celotni generaciji omogoči brezplačen študij oziroma vpis na eno od fakultet in s tem možnost, da izkoristi vse ugodnosti študenstkega statusa?
Na srečo je to ugotovil tudi minister Žiga Turk in morda lahko računamo na kakšno spremembo. Če seveda nasprotovanje raznih borcev za človekove pravice ne bo premočno. Učinkovita rešitev bi bila recimo z vseh strani kritizirana in napadana uvedba šolnin. Ker bi to pomenilo, da tisti, ki izhajajo iz družin s slabšim socialno-ekonomskim položajem, ne bi mogli študirati, se mi zdi pravična rešitev, da bi država plačala šolnino za, recimo, 15 odstotkov najboljših. To pomeni, da bi nadarjeni dečko iz revne družine lahko študiral enako kot prej, medtem ko bi nekdo drug pač moral plačati, če bi se želel vpisati na ekonomijo in dve leti uživati v subvencionirani prehrani, neobdavčenem delu in tako naprej.
Da ne bi morda kateri izmed bralcev ob mojih nezaslišanih trditvah zaradi razburjenosti in pravičniške jeze doživel srčne kapi, bi svoje mišljenje rad ponazoril z analogijo. V ligi NBA lahko košarko igrajo res tisti najboljši košarkarji na svetu. Ni dovolj le trud, moraš biti pač rojen s talentom za košarko, poleg tega pa še s pravo telesno konstitucijo. Mene recimo ne bi vzeli v eno izmed ekip te lige, pa če bi se še tako trudil in si to še tako želel, saj me je tako v višino kot v širino skupaj le za malo več kot polovico kakšnega Shaquilla O'Neala, ob tem pa mi žoga že ob čisto enostavnih akcijah prav nesramno polzi iz rok. Če bi torej rekel, da ni pravično, ker ne morem igrati košarke v ligi NBA, čeprav si to na vso moč želim, bi se mi smejali.
Če pa bi bil nekdo rad zdravnik, odvetnik, fizik, učitelj slovenščine, ekonomist ali karkoli drugega, za kar rabiš univerzitetno izobrazbo, pa za to ni dovolj nadarjen in mu zato študij ne bi bil omogočen, bi to marsikdo označil za krivico, ker ima baje vsakdo pravico do izobrazbe. To je res, osnovno izobrazbo mora dobiti vsak, vsak mora imeti možnost, da se nauči brati, pisati in računati, ne more pa vsak postati, denimo, odvetnik.
Vzgojno-izobraževalni proces, ki dopušča takšne dogodke, je zaradi spuščanja kriterijev in nizkih zahtev neučinkovit, predvsem pa nepravičen do tistih, ki si odličen uspeh zares zaslužijo. Če je nekdo odličen zaradi lastnih sposobnosti in truda, ni pošteno do njega, da je odličen tudi nekdo, ki je lahko oceno popravljal petkrat, mamica pa je vsak drugi dan klicala ravnateljico in delala kraval na govorilnih urah. Tak opis situacije je seveda malo karikiran, vendar me ne bi presenetilo, če bi slišal, da se je kje kaj takega zares zgodilo. Navadno gre res le za prošnje v stilu: »Profesorica, jaz bi moral imeti slovenščino štiri, ker se mi gre za uspeh/štipendijo/faks,« in nato neznansko užaljenost (pa kakšen klic od ogorčene mamice), če slučajno hudoba grda na ocene 2, 3, 3 in 4 noče dati zaključne ocene 4 ali vsaj ne vem katere že možnosti za popravljanje ocene.
Na tem mestu je morda primerno omeniti pomen poklicnega izobraževanja. Osebno namreč poznam nekaj zelo nadarjenih mladih ljudi, ki po osnovni šoli niso šli v gimnazijo, čeprav so zanje izpolnjevali vse pogoje (tudi za tiste bolj elitne), ker jih je pač veliko bolj veselil nek drug poklic. Lepo je videti, da je nekaterim nadarjenim mladim ljudem cilj in izziv postati dober kuhar, električar ali medicinska sestra, saj ni vse v študiju in poklicih, ki jih dosežeš z njim.
Pa še nekaj absurdov pri maturi in vpisu na fakultete. Ste vedeli, da se lahko na študij kemije vpišeš, tudi če si na maturi kot četrti in peti predmet opravljal sociologijo in zgodovino? Še več, če ta dva predmeta opraviš s 5, imaš pri vpisu prednost pred tistim, ki je na maturi iz kemije in fizike dobil 4. Super, kajne? Še večja bedarija je, da se meje za ocene od predmeta do predmeta razlikujejo in jih celo vsako leto na novo določijo glede na uspešnost populacije pri določenem predmetu. Če so se torej presnete barabe od dijakov preveč oddaljile od Gaussove krivulje, merila zaostrijo tako, da pri neki nalogi upoštevajo samo točno takšen odgovor, kot si ga zamislijo, mejo za dosego ocene 5 pa zvišajo za kakšen odstotek (matematika višji nivo letos 92 odstotkov). Meja za 2 pa lahko leži pri kakšnih 45 odstotkih (letos informatika), za 5 pa celo pri 82 odstotkih (letos sociologija).
S tem verjetno želijo doseči približno uravnoteženost ocen, tako da imajo dijaki ne glede na izbrani predmet na maturi približno enake možnosti za vpis. Sicer bi vsi izbrali tisti najlažji predmet in ga vsi opravili s 5, fizike pa ne bi vzel nihče. Ta problem bi se dalo lepo rešiti s tem, da bi vsaka fakulteta morala natančno določiti, ocena iz katerega maturitetnega predmeta se upošteva, če se hočeš vpisati nanjo. Tako bi recimo rekli, da moraš za študij medicine opravljati maturo iz biologije, zraven pa še ali iz kemije ali fizike (zdaj je dovolj en, torej katerikoli, naravoslovni predmet, drugi predmet pa je lahko katerikoli). Podobno bi morali narediti za študij kemije, socialnega dela, geodezije in druge.
Ste se ob branju mojih razmišljanj zgrozili? Saj po mojem mnenju ni razloga za skrb, da bi se ukrepi, kot sem jih predlagal, zares uvedli. Najverjetneje bo še vedno ostalo tako, kot je, ker je pač lažje zadovoljiti množico s tem, da daš vsem lepe ocene, vse spustiš na gimnazijo in nato na fakulteto. Če bi kdo slučajno predlagal kaj ostrejšega, bi ga takoj linčali. To je pač ena od slabosti demokracije; pametne predloge lahko množica, ki ji je pomembno zgolj lastno ugodje, vedno zatre. To je iz biološkega stališča čisto normalno, vsako živo bitje se trudi doseči ugodne razmere zase; lev se pač trudi uloviti antilopo, miš pobegniti pred mačko, človek pa doštudirati, imeti lepo plačo in mirno živeti. Toda vsak lev ne ulovi antilope, tako kot tudi vsaka miš ne uide mački, saj bi to podrlo naravno ravnovesje.
Človek že dolgo ni več odvisen od narave, zato je vzpostavil svoje, umetno ravnovesje, ki bi načeloma tudi moralo delovati. Zaradi takšnih in drugačnih absurdov pa se to ravnovesje ruši, saj bo počasi prišlo do tega, da bomo imeli same diplomirane odvetnike, komunikologe, geografe, ekonomiste, matematike, medicinske sestre, doktorje takšnih in drugačnih znanosti, pa nikogar, ki bi opravljal katero drugo delo. Verjamem, da je to težko razumeti. Znanje je pač veliko težje izmeriti kot pa telesno višino in sposobnost. Vendar je pametno pomisliti na selekcijo pri košarki, da se izognemo absurdnim situacijam.
Andrej Šterman iz Radencev je zlati maturant splošne mature na Gimnaziji Franca Miklošiča v Ljutomeru z maksimalnim številom točk. Študiral bo farmacijo.
