Pismo maturantke: Strah in upanje

Študiraj in imel boš službo. Za našo generacijo je zdaj ta fraza skoraj tak mit kot Jugoslavija sama.

Objavljeno
13. julij 2012 16.39
sipic/MNENJA/SOBOTNA
Julija Jelušič Južnič
Julija Jelušič Južnič

Sonce sije, neznana žuželka razglaša svetu svojo žejo in mačka se leno razteguje.

Še nekaj ur do rezultatov mature in nič ne daje slutiti, da bo kmalu konec sveta.

Mogoče se vam zdi melodramatično, ampak verjetno se mnogokateri moj vrstnik počuti tako. Rezultat, ki te bo zaznamoval do konca življenja in razlika med uresničitvijo sanj in življenjskim polomom.

Ko bi le bilo tako preprosto.

Ampak dejstvo je, da če imaš dovolj točk za vpis na medicino, še ne pomeni, da si zdravnik in če si preslabo izračunal tisti integral na izpitu, to še ne pomeni, da ne boš nekoč direktor.

Matura ni cilj, ampak šele prvi korak v vedno večje preizkuse.

V viharju pisanja zadnjih testov, prejemanja spričeval in živčnih pretresov mature, se ti kmalu zgodi, da se sploh ne zaveš, da že čez nekaj mesecev teh zidov in teh obrazov ne boš več videval vsak dan, ter da bo rutina, ki je bila štiri leta tvoja stalnica, kmalu nedosegljiva.

Pričneš se zavedati, da gre za konec nekega obdobja v tvojem življenju, in kot starec sam pri sebi obujaš spomine.

Prvi letnik je bil kaotičen. Konstantna zmedenost in občutek, da nikoli nisi na pravem mestu ob pravem času. Si kot košček sestavljanke in iščeš svoje mesto.

Drugi letnik, strašen v razpetosti med mladostniškimi hormoni in vsakdanjo realnostjo.

Tretji letnik, ki je nihal med lahkotnostjo in grozljivko.

In četrti letnik, ki je v moji glavi zreduciran na en sam petek, ko sem odrecitirala zadnji izpit mature in še isti dan z ekipo dvignila pokal ŠILA finala. Adrenalin, sreča in izdih olajšanja v enem.

Nad vsem tem pa smeh in ljudje, ti čudoviti ljudje, s katerimi sem lahko vse to delila in jih bom čez 20 let videvala le na obletnicah mature.

Zdaj pa, ko smo obdelali občutke in čustva in vse ostalo človeško, se obrnimo še na tisto, kar bo mojega prihodnjega delodajalca najbolj zanimalo: Kaj znam?

Ja, nekaj pa že. Navsezadnje sem se prebila skozi štiri leta ene od bolj priznanih gimnazij v Ljubljani. Znam na primer našteti procese v celici, interpretirati Cankarjeva dela in izračunati kakšen integral, ter še marsikaj drugega. In imam občutek, da v sedanji klimi potrebujemo vsako prednost in znanje, ki ju lahko dobimo.

Kajti, če smo popolnoma realni, prav dobrega sveta nam pa tudi ne zapuščate. Mediji in politiki govorijo o naši generaciji v kombinaciji upanja in strahu. Kajti obstaja nekaj, česar se mnogi ''odrasli'' ne zavedajo. In sicer, da smo se mladi znašli v situaciji, ki ni niti približno podobna katerikoli do sedaj. Mi smo vmesna generacija, tisti, ki se še spominjamo kaset in disket, ter smo hkrati zmožni slediti najnovejšim tehnološkim smernicam. Naši starši so odraščali v nekdanji Jugoslaviji, državi, ki za nas ne obstaja več, vendar se mnenja o njej še vedno delijo. Za tisti čas pa je morda še veljalo reklo: Študiraj in imel boš službo. Za nas je zdaj ta fraza skoraj tak mit, kot Jugoslavija sama. Bolj velja npr. Študiraj, da boš lahko delal prek študentskega servisa, da boš vsaj nekaj zaslužil in podaljševal ta status kolikor se da, ker za človeka s tvojo izobrazbo delovnega mesta sploh ni. Narobe svet?

Če poskušam še zaključiti s kakšno spodbudno in hrabro mislijo, kako preživeti maturo in srednjo šolo, se znajdem pred oviro, ker mislim, da v tej situaciji ni univerzalnih pravil. Vsak doživlja to obdobje po svoje. Življenje ima pač to grdo navado, da pride brez navodil za uporabo.

Lahko rečem le: Ni ti treba biti tako prestrašen. Uživaj v tem, kar imaš. Potrudi se po svojih najboljših močeh. In vedno zmoreš več, kakor misliš, da zmoreš.

Pa srečno.

Julija Jelušič Južnič iz Kazelj pri Sežani je končala ljubljansko Gimnazija Vič, študirati namerava biotehnologijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.