Tiskane izdaje
Prejšnji zapis na tem mestu je (z obsojanja vredno mero cinizma) predlagal, naj se vlada zgleduje po oglaševalcih in z reklamami nad pisoarji pozove najširšo javnost, da sodeluje na nagradnem natečaju in v zameno za zastonj vozovnico v Švico prispeva predloge varčevalnih ukrepov.
V iztekajočem se tednu je vlada princip nagradnega natečaja vzela resno in (sicer ne na vecejih pač pa na uradni strani vlade) kulturne ustvarjalce pozvala, naj vendar storijo nekaj koristnega in se odzovejo vabilu za sodelovanje pri organizaciji in izvedbi dveh prihodnjih državnih proslav. Za povrh, ker živimo v družbi, kjer se za kulturniško čast in slavo ne spodobi, da bi jo vrednotili v evrih, vabilo k sodelovanju velja samo za kulturne delavce, ki skupaj z vlado verjamejo, da jim sodelovanje na najpomembnejših proslavah Slovenije »predstavlja posebno čast in izziv ter hkrati omogoča tudi svojevrstno promocijo.«
Verjetno med priznanimi kulturnimi delavci obstajajo tudi takšni, ki z oblastniki delijo mnenje o časti in izzivu zastonjskega organiziranja državnih proslav. Zagotovo pa je takšnih toliko več med manj uveljavljenimi umetniškimi snovalci, ki bodo v imenu lastne promocije z veseljem spregledali razvrednotenje lastnega dela in potlačili medvedjo uslugo, ki jo delajo sebi in svojim že uveljavljenim (in ravno tako neplačanim) stanovskim kolegom. Težko je namreč pričakovati, da bo kdo še kdaj plačal tisto, do česar je lahko nekoč prišel zastonj.
Zanimivo je, da se vlada ni spomnila podobnega vabila k prostovoljstvu nasloviti na tehnično in organizacijsko osebje. Razloga sta lahko dva. In sicer, da metoda Pokaži kaj znaš ni primerna, saj je na strani obrtniških profesionalcev verjetno malo takšnih navdušencev, ki bi se bili zgolj za "čast in izziv" pripravljeni proslaviti s točko Postavitev odra v desetih minutah ali Razgrajača klofnem zastonj. Morda pa se vlada na "prave" delavce ni upala obrniti s povabilom k prostovoljnemu delu v dobro ugledu naše mlade države. Manualno udarništvo kar preveč spominja na ône druge čase.
Ne glede na navidezno brezizhodnost kulturno-proslavne zagate je rešitev bližje, kot se zdi. Vlada naj na sebi preizkusi zdravilo v obliki prepovedi avtorskih in naj namesto kulturnega »outsourcinga« uporabi vire, ki jih ima na voljo.
V vladnih vrstah se namreč skriva po krivici zapostavljena in prezrta kulturna delavka, ki bi svoje avtorsko delo oziroma literarno snovanje, kot ga sama imenuje na spletni strani, verjetno z veseljem odstopila študentom AGRFT. Ti bi Ljudmilin skeč o Dveh katrcah, zagotovo z velikim navdušenjem na slavnostnem odru uprizorili zastonj.
