Polemika

Novinarji v časih elektronskih komunikacij dobivamo veliko sporočil bralcev, eni opozorijo na napake, drugi celo kaj pohvalijo, nekatere pa moti samo sporočilo teksta. Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije mi je sinoči poslal sporočilo iz zadnje kategorije. Tekstu »Hartz + globalizacija = drugi nemški gospodarski čudež«, objavljenem v sredinem Delu, in nekaterim drugim mojim tekstom očita, da »bolj kot ne odkrito« zagovarjajo nemške ekonomsko socialne reforme izpred desetletja.

Sam misli drugače: »Pred kakršnim koli nadaljnjim navdušenjem nad 'nemškim gospodarskim čudežem' je potrebno potegniti zavoro in nekaj stvari razjasniti, predvsem iz perspektive samih delavk in delavcev.« Tudi sam navaja, da je zaposlenost v Nemčiji najvišja v zadnjih dveh letih, a se hkrati vpraša: »Ampak - na čigavih plečih?« Ukrepi za večjo prožnost trga dela so po njegovem prepričanju močno osiromašili Nemčijo, začasno delo je postalo sam svoj sektor, na dohodek vezana nadomestila so bila odpravljena, pojavila so se »mini dela«, ki ponujajo 400 evrov na mesec.

»Po najnovejših podatkih je 33 odstotkov nemških delavcev zaposlenih na prekarnih delovnih mestih, 6,5 milijona (28 odstotka) prejema 'nizko' plačo manj kot deset evrov na uro. Kolektivne pogodbe so tudi zelo ranljive, nemške plače pa so od vseh članic OECD med letom 2000 in 2009 napredovale najpočasnejše. Realno gledano (ob upoštevanju inflacije) so se znižale za 4,5 odstotka, medtem ko so v Franciji narasle za 8,6 odstotka, na Finskem pa za 22 odstotkov (Dufresne, v: Le Monde, februar 2012).« Pisec poudarja, da se je v tem obdobju sicer močno povečalo število delnih zaposlitev, zato pa se je število zaposlitev s polnim delovnim časom znižalo z 29,2 milijona na 23,7 milijona, delež nizkocenovnega segmenta se je povečal s 16,6 na 20,2 odstotka.
V članku o deseti obletnici nemških reform trga delovne sile tudi jaz navajam nekaj vprašanj, ki jih vzbuja nemški gospodarski razvoj v tem času: so zanj bolj zaslužne hitro razvijajoče se države, saj Nemci proizvajajo, kar te potrebujejo? Navajam tudi očitke, da vsak peti Nemec dela za nizke dohodke. Po drugi strani pa sem Nemčiji že drugič, svoj prvi mandat sem zaključila leta 2004, torej tik pred velikimi spremembami, ki so jih prinesle reforme kanclerja Schröderja in razlika med tedanjo in današnjo Nemčijo je več kot očitna - in nikakor ne le meni. Če je države tedaj veljala za evropskega bolnika, je danes (spet, saj je to že bila v času Ludwiga Erharda) zadnje evropsko gospodarsko upanje. Če poenostavim, socialdemokratski kancler Gerhard Schröder je nastavil ogledalo premalo učinkoviti Nemčiji, in dosegel, da ji tega ni mogoče več očitati.

Tudi sama nizkih dohodkov ne privoščim nikomur, če ne, si ne bi nekoč aktivno prizadevala za novinarsko kolektivno pogodbo. Kot novinarki pa mi je jasno, koliko je Nemčija pridobila z reformami iz sklopa Agende 2010. Reforme so tudi tu v Nemčiji za marsikoga še vedno sporne, prav zaradi očitkov, ki jih navaja gospod Lukič, a je vsaj za zdaj videti, da so bili Nemci dovolj dolgo izpostavljeni velikemu pomanjkanju dela, da ima vsaj večina raje sedanji sistem. Odkar je znano, kaj je zraslo na ruševinah gospodarske polomije weimarske republike, v Nemčiji nihče ne more brezskrbno opazovati petih milijonov in več ljudi na cesti.

So druge države drugačne in lažje prenesejo visoko brezposelnost? Morda res, morda pa tudi ne. Vsekakor pa tudi sama verjamem, da bi se morali v vseh družbah vprašati, kako pomagati tistim, ki v današnjem tesno povezanem svetu ostajajo na dnu. Mnogi ekonomisti opozarjajo, da današnje družbe vse bolj razdvajajo razlike v izobrazbi, če je bila na primer v ZDA pred stoletjem srednja šola dobro zagotovilo za dobro službo do upokojitve, zdaj tega ne zagotavlja več, razlike v dohodkih med slabše in bolje izobraženimi postajajo vse večje. Nekateri celo verjamejo, da so tudi sedanje krize tesno povezane z željo politikov, da bi nekako pomagali revnejšim, vsaj tam, kjer so nepremičninski baloni nastali tudi zato, ker so želeli lastništvo hiš in stanovanj omogočiti tudi ljudem brez pravih pogojev za dolgoletno odplačevanje hipotek. V Nemčiji te nevarnosti doslej ni bilo, druge hude dileme sodobne civilizacije pa poskušajo premagovati tudi s svojim izobraževalnim sistemom, ki spodbuja izobraževanje za delo in ob delu ter se tako bojuje proti brezposelnosti mladih, verjamejo pa tudi, da so tudi starejši zaposleni, če so zdravi, sebi in družbi veliko koristnejši na delovnem mestu kot pa v pokoju.
Morda bo že bližnja prihodnost pokazala, da tudi nemška družba in gospodarstvo nista imuna na težave, ki jih prinaša kriza na evrskem območju, pa tudi verjetni prihodnji proračunski, bančni ali dolžniški zapleti v ZDA ter na Kitajskem. Kot dopisnica Dela, ki jo še posebej zanima gospodarski razvoj, bom zagotovo pisala o vseh prihodnjih dilemah in odgovorih nanje, za zdaj pa je nemški sistem videti stabilnejši od drugih.