Tiskane izdaje
V anketah javnega mnenja nesporno vodilna SD zagotovo nestrpno pričakuje tudi izide evropskih volitev prihodnjo pomlad. Če bi te evropsko politiko zasukale na levo, bi imela morebitna socialno demokratska vlada bistveno lažje delo. Če pa bo razmerje sil ostalo enako, ali pa bi se desnica še okrepila - kar nakazuje izid volitev na Norveškem -, potem bi tudi morebitna nova leva slovenska vlada kmalu zdrsnila v isto past, kot pred meseci ekipa Alenke Bratušek.
Ta je morala v nekaj tednih spremeniti svojo politiko in podpreti ukrepe, ki jim je v opoziciji goreče nasprotovala. Kar je zagotovo močan argument, da Igor Lukšič in njegovi počakajo vsaj do prihodnjega maja.
SDS ima, na drugi strani, s svojim večnim in edinim predsednikom resne težave. Če je pred zadnjimi volitvami Borut Pahor še samozavestno zatrjeval, da sta v Sloveniji sposobna voditi vlado samo dva politika, on sam in Janez Janša, se je zdaj pokazalo prav nasprotno. Janša je edini politik prve lige v Sloveniji, ki v tem trenutku ne more sestaviti nobene vladne koalicije. Hkrati je edini, ki ga je odneslo ljudstvo na množičnih protestih. Je tudi edini, ki je v resnih preiskavah najmanj štirih institucij, od kriminalistične policije do urada za pranje denarja. Za zmago na volitvah bi poleg zveste baze potreboval tudi glasove zmerne desne sredine. Ki pa jih bo, še zlasti po vedno novih razkritjih nenavadnih in sumljivih poti njegovih domačih financ, silno težko še enkrat dobil. SDS brez Janše ne more na volitve, hkrati pa z njim tudi ne more prevzeti oblasti. To politično zanko bi morala stranka razplesti še pred volitvami. Čeprav je malo verjetno, da ji bo to uspelo, bi bilo zanjo brez dvoma bolje, da so te čim kasneje.
Toda Alenki Bratušek, ki jo je ostanek vstajniškega gibanja že poimenoval »Janez Janša s človeškim obrazom«, pragmatizem strank ne zagotavlja, da se bo obdržala na predsedniškem mestu. V tej enačbi je veliko neznank: od nepredvidljivosti koalicijskih partnerjev, tihih groženj Evropske komisije, pa do Zorana Jankovića, ki lahko vlado zruši z eno samo potezo. In na koncu je neznanka tudi ona sama. Kot politična začetnica je prišla na mesto najmočnejše političarke v državi. Zdaj je na minskem polju nasprotujočih si interesov, na katerem je lahko odnese že en sam neubogljivi državni sekretar.
Zato bo o svoji politični prihodnosti v največji meri odločala sama. Lahko kandidira za predsednico PS, gre v parlament po zaupnico, zamenja nekaj ministrov. Lahko celo poskusi z manjšinsko vlado, če bo Erjavec res odpeljal svojo četico v opozicijo. Ali pa ne naredi nič in počaka, da o usodi vlade odločijo drugi.
In prav lahko se zgodi, da bo izid v obeh primerih popolnoma enak.
