Tiskane izdaje
To državo smo pripeljali do točke, ko znotraj obstoječih struktur ni več rešitve. Pred časom se mi je zapisalo: »To državo smo tako zasr..., da bi se vsi nad 35 morali prostovoljno lustrirati. Velja za leve, desne in vmesne.« Dilema o tem, kdo je zakrivil obstoječe stanje, je bistvena zlasti zaradi odločitve, kako naprej. Pozivi protestnikov k umiku političnih elit zvenijo skoraj kot pozivi k nasilni blokadi svobode izražanja in sodelovanja v javnem življenju ali vsaj kot odpoved razpoložljivemu idejnemu potencialu skupnosti.
A v resnici poziv k umiku preteklih in sedanjih oblastnikov ni poziv k umiku sodelovanja teh posameznikov in posameznic v javnem prostoru s podajanjem idej, delovanjem v skupnosti in iskanjem alternativ. Je samo poziv k temu, da na mestih političnega odločanja prepustijo prostor drugim in se nehajo obnašati,kot da imajo do političnih funkcij pravico, vsako drugačno razumevanje pa doživljati kot strašno krivico.
Imam prijatelja, ki je eden najbolj inteligentnih in poštenih ljudi v tej državi. V profesionalni karieri je dosegel vse, kar se da doseči pred svojim štiridesetim letom. V zadnjih letih je bil tudi nosilec političnih funkcij; nikoli najvišjih, a vedno tistih, kjer si v službi od jutra do večera in oddelaš tudi za tistega, ki je nad tabo.
Vem, da se mu zdi krivično, ko predlagam, da se s političnih funkcij umaknejo vsi nad 35, ker se v njih prepozna. Ima ideje, v katere verjamem, ne verjamem pa v to, da je primerno, da še kdaj zasede kakšno pomembno politično fukcijo. Rabimo njegove ideje, njega na oblasti pa ne.
Ta torek je bil gost oddaje Odkrito, v kateri je pogovor tekel o protestih in trenutnih političnih razmerah, tudi redni profesor, ki je v svoji akademski karieri dosegel izjemno veliko, je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, v preteklosti pa tudi njen predsednik in minister v prejšnji vladi. Na novinarkino vprašanje o tem, kakšne alternative obstajajo sedanjim težavam, je bil njegov odgovor: »To pa ne mene spraševat.« Od njega ne rabimo niti njegovih ne/idej niti njegove oblasti.
Imam znanca, ki je študent fizike in ustanovni član novega študentskega gibanja Študentska Iskra. Star je 25 let in bo letos diplomiral. Stalno razmišlja in domišlja: o povezovanju med družboslovjem in naravoslovjem, zasebim in javnim, starimi in mladimi, varčevanjem in inovativnostjo, zlasti pa razume potrebo po umiritvi strasti in apetitov. Poleg mladosti ima modrost. Verjamem v njegove ideje in vanj osebno. Rabimo njegove ideje in njega osebno.
Edini način participacije v javnem življenju ni oklepanje oblasti. Nikoli ne gre za tistega, ki je na oblasti ali si jo želi, ampak za tiste, v imenu katerih jo izvaja. Oblast sama po sebi ne pripada nikomur. Zato do politikov ni treba imeti nobenega, ampak res nobenega usmiljenja. Ni je stvari na svetu, zaradi katere bi se nam lahko zdelo, da se politiku (z vidika opravljanja politične funkcije) godi krivica. Če ti ne uspe, se umakneš drugim v dobro drugih. Se umakneš v kot in počakaš, da svoje povejo tisti, ki prej te možnosti niso imeli. Nihče nima človekove pravice do politične funkcije.
***
Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.
