Tiskane izdaje
V petek, ko v svetu zapirajo borze, se je nabralo že nad 18 tisoč podpisov državljanske pobude, da se poslancem državnega zbora dodeli minimalne plače. Se strinjamo, vendar si »izbranci ljudstva« ne zaslužijo niti tega! Njihov učinek je beden, za državo in nacijo pravzaprav katastrofalen, v vsakem urejenem podjetju bi se takšnega kadra že zdavnaj znebili. Toda poslanci so nedotakljivi kot svete krave v Indiji; ponekod sicer zelo čislajo tudi osle, vendar ni znano, da bi jim kaka vera dodelila svetniški status.
Seveda je »prvi med enakimi«, predsednik zbora Janko Veber, pobudo državljanov nemudoma pregnetel kot kepo blata - češ, da jo razume kot spodbudo parlamentu, naj delajo še bolje, še bolj zavzeto. Vraga, ljudje zahtevajo, naj si njihovi izvoljenci znižajo plače - in nič drugega! Če bi delali še bolj zavzeto, bi naredili, groza, še več škode. Le kdaj bomo napredovali tako daleč, da bo parlament razumel najbolj jasno izrečeno zahtevo podanikov? Brez podcenjujočega ovinkarjenja in slepomišenja.
Tega, da je t. i. politična elita Slovenije izgubila sleherno verodostojnost in kredibilnost, ni treba ponavljati, še manj dokazovati; gre pa volivcem vse bolj v nos ne samo njena osupljiva nesamokritičnost, temveč že kar neke vrste objestnost. Stranke, poslanci, vlada in vsa ta institucijska svojat se v svojem peskovniku veselo igrajo naprej, kot da zanje ne bo nikoli sodnega dne. Razodetja, Apokalipse. Kot da jih je božja volja določila še za prihodnjih tisoč mandatov, torej za vse večne čase.
Je kaj zaškripalo v vladajoči Pozitivni Sloveniji? Ni problema, do volitev se bomo že domenili o vodji, ali Alenka ali Zoran. Se kaj kuha pri Virantovih »liberalcih«? Nič pomembnega, le da bo morda stranko prevzel Pličanič. Je kaj novega pri socialdemokratih? Mi smo z vsakim dnem boljši, na živce nam gredo le nove strančice, ki nam s svojim nezrelim kandidiranjem drobijo moči na politični levici. In kdaj bodo volitve? Soglasno: verjetno ob svetem nikoli; nobena stranka ni zainteresirana za volitve, lepo nam je tako, kot je.
Bi se dalo gordijski vozel presekati s tehnično, torej z nepolitično vlado? O, tega pa ne! Absolutno ne pride v poštev, da bi o hudih problemih, zaradi katerih izbranci-mučeniki krvav pot potimo, odločali t. i. strokovnjaki. Slovenija, trdimo, potrebuje najprej frontni politični dogovor, ki ga lahko dosežemo le mi. Mi z dolgo kilometrino.
Ja, priznati je treba, t. i. politična elita je po letih presopihala že več kot pol maratona in ji nihče ne more oporekati lovorovega venca na cilju. Cilju? Kje je sploh cilj te generacije »slovenske pomladi«, ki se je že zdavnaj prevesila v ostro zimo. Nekdaj so po ulicah in gostilnah slavili »naše fante« - famozno četverico JBTZ, danes so fantje v glavnem po sodiščih, bolj spretni se sončijo v Monaku ali na Kajmanskih otokih. Za njimi pa doma popisujemo uničenje kot po vpadih Hunov in Turkov hkrati.
Državo so oklestili kot kobilice. Na primer: Imamo še zunanje ministrstvo, ne pa več zunanje politike. Ko se vsaj ne bi tako kruto znebili dobrega starega Dimitrija Rupla; če bi bil on, bi Italijani gradili že peti plinski terminal v Trstu. Imamo kmetijsko ministrstvo, a nobenega omembe vrednega pridelka več. Čudno, ljudstvo govoriči celo o lakoti. Seveda, treba bo okrepiti policijo, da se ne bodo več širile take neumnosti. Kaj, da ni denarja za policijo, da štrajkajo zaradi plač?! Mobilizirajte tožilce, sodišča naj delajo tudi ponoči!
Ko v prejšnji državi ni bilo mleka niti za najmlajše, naj bi si Tito po Jožetu Pirjevcu privoščil pravcate mlečne kopeli. Kleopatra se je menda kopala v kobiljem mleku. Kakorkoli že, sedanji politični režim kaže že mnoga znamenja dekadence, »politične gerontologije«. Torej samopašnost, neobčutljivost, ozkosrčnost, pozabljivost, rigidnost, senilnost in v motoriki celo Parkinsonovo bolezen. Podobno kot Gadafi, Mubarak, al Asad itd. Ampak Arabci so vroče krvi, mi smo pa oboji, oblast in podaniki, s kmetov doma. Kmetavzarji in kmetje.
