Pošteno nepošteni

Vedenjski ekonomisti redno dokazujejo, da smo ljudje v običajnih življenjskih okoliščinah večinoma »rahlo nepošteni«.

Objavljeno
29. september 2013 13.10
bsa*dohodnina
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Oče se vrne z govorilnih ur. »Učiteljica je povedala, da si sošolki ukradel svinčnik,« jezno ošteje svojega domačega šolarja. »To ni lepo! To se ne dela!,« je grmel nad otrokom: »Če boš rabil svinčnik, mi drugič povej in prinesel ti ga bom iz službe«.

Z uvodno šalo je ameriški vedenjski ekonomist Dan Ariely v knjigi Poštena resnica o nepoštenosti (Umco, 2013) predstavil zelo življenjski družbeno-ekonomski problem. Zakaj otrok ne sme ukrasti sošolkinega svinčnika, oče pa ga lahko ukrade v službi? Zakaj oče nima tatinskega občutka, če vzame službeni svinčnik, a bi se verjetno zgrozil ob misli, da bi iz službene blagajne vzel dva evra, kolikor je svinčnik vreden v trgovini? Zakaj imamo lahko do enakega dejanja tako različen odnos?

Ariely se je s takšnimi vprašanji ukvarjal že prej, a je njegovo raziskovalno radovednost še poglobila globalna finančna kriza. Vedenjski ekonomisti s poskusi redno dokazujejo, da smo ljudje v običajnih življenjskih okoliščinah večinoma »rahlo nepošteni«. Če imamo priložnost, si hitro malce popravimo življenjepis, pogoljufamo pri športu, zatajimo kako nakazilo v davčni napovedi ali se pohvalimo s študijskimi uspehi. Pri malih nepoštenostih nam nikoli ne zmanjka prepričljivih samoopravičil, s katerimi kljub goljufijam vzdržujemo pozitivno samopodobo. Pohlepni državi, ki razmetava z davkoplačevalskim denarjem, navsezadnje res ni treba pošteno prijaviti čisto vsakega evra, ki smo ga pošteno prislužili z nameščanjem piratske računalniške opreme pri sosedu.

Za Arielyja sta človeška poštenost in nepoštenost odvisna predvsem od tehtanja med koristjo in izgubo (ekonomist pač). Koristi niso vedno materialne in tehtanje ni čisto racionalen proces, saj so lahko dobički ali izgube tudi simbolne. Zato nepoštenosti ne spodbuja nujno obljuba največjega dobička in goljufanja ne preprečujejo visoke kazni. Ljudi privlačijo koristi, a želijo sami sebe še vedno videti kot »dobre«. Če bi jim nepošteno dejanje prineslo veliko korist, a bi jih kaznovalo z negativno samopodobo (ali družbeno podobo), bi bila cena za marsikoga previsoka. Tako visoka, da večino ljudi odvrne od večjih nepoštenosti, čeprav bi se jim najverjetneje splačale.

V običajnih okoliščinah bi bili zato tudi finančniki rahlo nepošteni in finančna kriza ne bi bila tako katastrofalna, meni Ariely. Vendar okoliščine niso bile običajne.

Preveč finančnikov je neracionalno veliko tvegalo. Ker so prekupčevali z zelo abstraktnimi vrednostmi, je bilo njihovo tveganje še večje (gotovina nam gre težje iz denarnice kot znesek s kreditne kartice). Nepoštene poslovne prakse so kot virus zajele celoten sektor (nadzornike, računovodstvo ...) in finančne ustanove s poštenim (ali običajno nepoštenim) poslovanjem niso več mogle ostati konkurenčne. Politika je zadovoljno opazovala rast BDP in milijardne dobičke naprednih finančnih instrumentov, zato ni hotela niti pomisliti na varovalke, ki bi omejile tako uspešno gospodarsko panogo. Ko so postale anomalije sistemske, se je izgubil občutek individualne odgovornosti. Ko se je finančni sistem sesul, pa ni bil nihče preveč zagret za kaznovanje spornega poslovanja, saj so bili za krizo soodgovorni vsi.

Ukrepi za zmanjševanje nepoštenosti so lahko zelo preprosti, če jih uporabimo takrat, ko je nepošteno obnašanje zelo verjetno. Če bi se na dohodninsko napoved podpisali že na začetku in s podpisom jamčili za pravilnost podatkov, bi goljufali manj, kot če se podpišemo na koncu. Kadar študente pred izpitom zgolj opomnimo na izjavo o neplagiatorstvu, bodo večinoma oddali avtorske izpitne naloge, trdi Ariely. Učinkovite so tudi sistemske varovalke, ki preprečujejo konflikt interesov, uvajajo neodvisen nadzor in se takoj odzovejo na nepravilnosti. A so med napihovanjem finančnega balona zatajile tako sistemske kot tudi kulturne varovalke.

Zato so se lahko okrepili najpomembnejši dejavniki, zaradi katerih ljudje po Arielyju postanemo bolj nepošteni kot običajno. Če okolje spodbuja nepoštenost ali opazujemo pri nepoštenih dejanjih, sami težko ostanemo bolj pošteni (zato od opozicijskih politikov ne moremo pričakovati večje poštenosti, ko prevzamejo oblast od nepoštenih predhodnikov). V nepoštenost nas hitro zapelje občutek, da z dejanjem nekomu naredimo uslugo ali da imajo od našega dejanja koristi tudi drugi (to je zlasti pomembno pri kadrovanju). Poštenost je skoraj nemogoče ohraniti, kadar smo v konfliktu interesov (kako strogo bomo nadzirali panogo, ki prinaša politične točke?) ali smo izčrpani (učinek »k vragu vse skupaj«). Zelo pomemben je tudi odziv okolice na našo prvo razkrito nepoštenost - nas kdo vsaj opomni ali se izvlečemo brez posledic.

Je v Sloveniji količina nepoštenosti normalna ali je v zadnjem desetletju postala enako sistemska kot v globalnem finančnem sektorju? Družbeni sistemi lahko preživijo običajno nepoštenost, sistemska pomeni njihov razpad. Zato vprašanje ni več samo teoretično.