Tiskane izdaje
Pred krizo so podjetja, zlasti njihovi vodilni, čakali na umetne borzne dobičke, premetavali lastniške odstotke in pri tem pobirali provizije ter po inerciji živeli od trgov, ki so bili pridobljeni že leta poprej. V krizi čakajo na subvencije, kredite, državne pomoči za projekte s premalo ali nič dodane vrednosti, na evropska sredstva, za katera nimajo jasnih idej, kaj šele konkretnih načrtov. Imajo pa čas za cincanja vseh vrst, le za odločne poskuse, kaj narediti, s čim omrežiti trg, ne. Izjeme so, a gotovo v manjšini.
Celo v največji zavarovalnici, eni redkih še zdravih jeder, se v zadnjih letih niso ukvarjali z resnimi preboji in novimi produkti, raje so zmanjševali obseg poslov in s tem minimalizirali tveganja (v kombinaciji s prijaznim vremenom toliko boj), kar jim je prineslo vsako leto višji dobiček... Celo v bankah, kjer naj bi ukvarjali z notranjo sanacijo in čiščenjem, potem ko čakajo na državne injekcije, je videti, kako naporno je to čiščenje, ker pri glavah kar naprej nekaj smrdi.
Zanimivo je, da zdajšnjega predsednika uprave NLB Janka Medjo spektakularno preiskujejo policisti zaradi domneve, da bi morebiti lahko zlorabil notranje informacije pri trgovanju z delnicami Mercatorja. A z insajderstvom je imel težave tudi Matjaž Rakovec, nekdanji predsednik uprave Zavarovalnice Triglav. Rakovec je, potem ko se je govorilo o hudi vrsti zlorabe, za katero so rezervirane tudi zaporne celice, dobil le opomin.
Vse to so epizode, ki pa ne utirajo poti za preboj miselnosti, da je treba premagati krizo: če ne drugače, s poštenim delom. Gotovo so izjeme, a spet v manjšini.
Denimo: Politika/oblast še vedno frizira slovenski državni holding, potem ko bi ta, če ga že imamo, moral delovati resno in zaupanja vredno, ne pa kot nenehni poligon za oblastne igrice. Če bi želeli v to smer, potem se tudi epizoda z Luko Koper ne bi odvijala, kakor se je in se še.
Oblast še vedno išče kombinacije za nove davke in pri tem podleže vsakemu pritisku vsake zbornice, od katere drugega, kakor nasprotovanja ni pričakovati.
Kakšna je vlada, ki še vedno pritiska včeraj na upokojenske regrese, danes na minimalno plačo, jutri na štipendije (mogoče že včeraj) kot resen element za izhod iz krize? Kdo in n kaj se s tem sploh pridobi? Ali bodo na plusu skrahirana podjetja brez vizije in enega samega prodornega izdelka, za katerega bi lahko rekla, da se jim »izplača« ga izdelovati ali bo na boljšem država, ker bo tako dosegla kratkotrajni mir s podjetniškim lobijem, a bo zato morala izplačati toliko ali še več socialnih transferjev in pomoči, da ljudje, ki ne bodo dobili niti minimalca več, ne bodo pristali na cesti?!
Odgovor na vprašanje, kaj se splača, ni enostaven.
A zadnje dni sta me navdušili dve zgodbi navadnih ljudi. Prva prihaja iz zamejstva, kjer se prav zdaj na veliko odvija trgatev velikih vinogradov. O tem, zakaj se Avstrijcem izplača vinogradništvo, nam Slovencem, ki imamo tako dobro vino pa takorekoč še vedno ne, je zgodba zase. A tisto, kar je navdihujoče, je zgodba neke zamejske Slovenke, ki je lastnica treh hektarjev vinograda, ki ga daje v najem večjemu vinogradniku. Namreč, sama obdeluje vinograd čez leto, kar seveda ni enostavno delo, sama sodeluje pri trgatvi, ko pride na vrsto njen vinograd. Gospa je stara devetdeset let.
Druga zgodba je vizija osnovnošolca iz Dolenjske, ki z lahkoto osvaja visoka mesta na raznovrstnih zahtevnih tekmovanjih in je na enem od njih dobil tudi izjemno nagrado - potovanje nekam daleč v tujino. A bi vabljiva Azija (recimo, da je šlo za Azijo) skoraj padla v vodo, ker je prav tisti dan, ko naj bi poletel zasluženi nagradi naproti, bilo spet na vrsti eno, zanj vsega izziva in preizkušenj vredno tekmovanje.
Še dobro, da je bilo tekmovanje dopoldne, da so lahko ujeli avion popoldne, sicer je bil mladenič odločen: nagradno potovanje odpade, tekmovanje je pomembnejše.
V obeh primerih se torej izplača,a še zdaleč ne zaradi enostavne računice, ampak cilja, ki ga imamo pred sebo
