Tiskane izdaje
Predsednica vlade išče primerne kandidate že toliko časa, da bo očitno prej, preden bodo novi ministri imenovani v parlamentu, izgubila še enega, obrambnega ministra Romana Jakiča.
Prav zato sestavljanje vlade in nova koalicijska pogodba nista več novici. Razvlečeno koalicijsko kadrovsko nadaljevanko je že zasenčilo dogajanje na desnici, ki napoveduje tektonske premike v celotnem slovenskem političnem prostoru.
Po tem, ko so se na odprti sceni udarili prvaki SDS, NSi in SLS, si strategi na levici in desnici zastavljajo predvsem eno vprašanje: ali je to znamenje, da se skoraj dve desetletji absolutne dominacije Janeza Janše in njegove stranke na politični desni sredini izteka?
Na prvi pogled je odgovor jasen. Janša se ne umika in se tudi ne bo pustil umakniti. V nedavnem intervjuju za TV Slovenija je znova povedal, da ne bo odstopil, tudi če ga bo v aferi Patria obsodilo višje sodišče. Za sabo ima stranko, gosto mrežo podpornikov in zveste medije.
NSi je, na drugi strani, stranka, ki se je na zadnjih volitvah z radikalno retoriko vrnila iz političnega smrti in obvisela na robu parlamentarnega prostora. Svoje politične podobe še ni do konca izoblikovala; medtem ko se mlajši del očitno premika proti sredini, se trdo jedro še vedno ukvarja zlasti z bojem proti komunistom in partizanom.
Tudi SLS se mora po odhodu Radovana Žerjava in po tem, ko je njen mariborski župan predlani sprožil val ljudskih vstaj, na novo postaviti na noge. Razlogov, da bi se Janez Janša in SDS bala manjših političnih tekmecev, torej ni veliko.
Pa je kljub temu zdaj položaj precej drugačen, kot je bil še pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami. Ne samo zato, ker se je Janša medtem znašel v številnih preiskavah, ker je bil obsojen na prvi stopnji in ker mu pri plačevanju računov pomaga ljubezniva sorodnica.
Medtem se je stranka, ki je leta 2004 zmagala na volitvah z dokaj umirjeno politično retoriko in s tem, da je v svoj krog spustila krog liberalnih »mladih« ekonomistov, močno radikalizirala.
Pri tem ne gre toliko za dejstvo, da po tekočem traku vlaga interpelacije in sklicuje izredne seje parlamenta. To je edino orodje, ki ga opozicija v parlamentarnem sistemu v resnici nima. Ključna sprememba je, da stranka na dnevni red spravlja skorajda izključno teme, ki segajo v daljno preteklost. Tisto, ki je živa le še v spominu starih in še starejših generacij.
Manifestacija te politike je bila zagotovo izredna parlamentarna seja o razmerah v tožilstvu sredi katastrofe, ki je velik del prebivalstva Slovenije vrnila v nekakšen srednji vek, v življenje brez elektrike, vode, ogrevanja. Kot bi stranka izgubila stik z realnostjo. Ali kot bi že opustila upanje, da bi še kdaj vodila državo in bi vse svoje sile usmerila le še v mobilizacijo svoje zveste volilne baze.
Hkrati se je v obeh tekmicah potihem zgodila menjava generacij. Mlajši ambiciozni politiki se niso več kar tako pripravljeni umikati zaslugam osamosvojiteljev. Razumejo, da prvak SDS , tudi če bi zmagal na volitvah, ne bi več mogel sestaviti koalicije. Vidijo, da se politične karte mešajo na novo in da ta hip nobena anketa ne more realno napovedati izidov prihodnjih volitev, dokler več kot polovica vprašanih ne ve, koga bi izbrala in ali bi sploh še šla na volišča.
Zato je tokratni spopad na desnici - čeprav ni prvi v slovenski parlamentarni zgodovini - politični dogodek brez primere. Seveda pa se bodo razmerja sil verjetno spreminjala zelo počasi in zato še ni mogoče napovedati, kdo bo zmagovalec.
SDS bo z referendumom o arhivih, ki bo očitno skupaj z evropskimi volitvami, skušala preusmeriti kampanjo in po desni prehiteti tekmece. Taktika je lahko uspešna, še zlasti, če bodo zmerni volivci ostali doma.
A četudi NSi in SLS na začetku lahko tudi izgubita, znamenja sprememb ni mogoče spregledati. Kar je svareče znamenje tudi za levi del političnega spektra. Ta se bo moral soočiti z dejstvom, da brez prave ideje in samo z glasovi proti Janezu Janši, slej ko prej ne bo več mogla zmagovati na volitvah.
