Tiskane izdaje
To, da sem prekleta feministka, mi je rekel akademik, čigar delo sicer cenim. Po desetih letih zamika ugotavljam, da danes ni nič drugače. Glasno izražanje svojih prepričanj v moški družbi ima lahko svojo ceno: označijo te za feministko. Kar mimogrede sem. Večina meni, da smo feministke tiste, ki želimo imeti premoč nad moškimi – ne le tiste, ki opozarjajo na družbene težave, povezane z ženskami in še marsičim.
V duhu si večina najverjetneje tudi slika prizor, kako z bičem priganjamo moža, mu nikoli ne dovolimo do besede, se venomer pritožujemo in smo sploh najbolj nepriljudna človeška sorta, kar jih je. Kar vidijo nas, kako s kislim izrazom na obrazu, v brezobličnih oblekah, zaudarjajoč po sumljivih kremah, z metlo v roki stražimo svoj položaj. Zgornji opis ustreza tudi povprečni »babi« iz slovenskih karikatur. Za take sicer velja, da so dušebrižne, usklajene z zapovedmi tega in onega sveta in da seveda niti približno niso feministke. Rezultat pa je podoben. Zanimivo, kajne?
V slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je feministka tista, ki si prizadeva za enakopravnost z moškimi. Ne prizadevam si, da bom dvignila vrečo cementa in jo nesla. Tudi ne, da bom lahko javno urinirala brez zgražanja ali vozila avto zgoraj brez ali kaj podobnega. Prizadevam pa si, da bo moje mnenje ali prepričanje imelo enako težo in pomen kot moško, čeprav bo definitivno drugačno. Z drugimi besedami, z drugimi argumenti ali najverjetneje tudi na podlagi sočutja.
Zakaj se žensk ne sliši? Ne tistih žensk, ki so se pripravljenje v vsem podrediti in prilagoditi moškim, ki še vedno predstavljajo hierarhični vrh družbe. Condoleezza Rice je bila svetovalka za notranjo varnost in zunanja ministrica ZDA. Izjmen dosežek za žensko v politiki. Leta 2003 je predlagala tudi invazijo na Irak. Njeno mnenje? Verjetno je le podprla moške kolege, drugače ne bi bila na poziciji, ki jo je imela. Zato je potrebno slišati tiste ženske, ki imajo svoje mnenje. Morda živim v hudi zmoti, a zdi se mi, da invazije in bombardiranja niso med prioritetami.
Vse ženske nimajo enakega mnenja, nekatere so najraje doma v objemu svoje družine, to jih izpolnjuje in osrečuje. Kar ne pomeni, da je prav, da je to delo neplačano, necenjeno in samoumevno. Le zato, ker ga opravljajo večinoma ženske, ki so šele v zadnjem stoletju prišle do stausa enkopravnih državljanov. Nekatere ženske si svoj svet predstavljajo popolnoma drugače, želijo biti v samostanu, na olimpijskih stopnicah ali v kozmetičnem salonu. Morda pa na kavi tuhtajo, kako bi drugače porabile denar, ki je namenjen raziskavam Higgsovega bozona. Bo odkritje prineslo res toliko dobrega za človeštvo, kot če bi ta denar namenili za izobraževanje? Recimo iz varstva okolja in živih bitij.
Nedvomno si želimo več predsednic, ministric in sekretark, ki bodo imele svoje mnenje. Tudi od moških si tega zelo želimo.
Po socialnem omrežju sem te dni prejela šalo, ki se glasi: »Bog je rekel, da za moške po vseh kotih sveta dovolj ubogljivih in dobrih žena. Zemlja, ki jo je ustvaril, pa je okrogla. Potem pa se smejal in smejal in smejal.«
