Prekletstvo elektronike

V ilustrirani enciklopediji Človek in stroji je sir Jack Callard uvodoma zapisal tudi nekaj spornih misli. Recimo, da znanstvena odkritja nenehno širijo obzorja napredka, da se tehnologija spreminja in postaja iz dneva v dan bolj prefinjena in zahtevna. Da je boj za obstanek narekoval razvoj prvih tehnologij in da za ljudi v starejši kameni dobi ne bi mogli reči, da so že obvladovali okolje. Itd. Skratka, ena sama panegirika znanosti in tehnologiji, ki sta nas uspeli postopoma izbezati iz jam, zdaj pa srečno živimo v krasnih mestih, kot je Las Vegas. Pa je takšen romantičen pristop do tega domnevnega napredka smiselna zgodba ali utopija vseh utopij?

Morda je res, da v kameni dobi niso ravno obvladovali okolja, vendar se moramo takoj vprašati: Ali ga obvladujemo mi? Seveda ga obvladujemo, a ne samo s svobodo potovanj, temveč tudi z atomskimi bombami, vojnami, ekološkimi nesrečami in ne nazadnje s klimatskimi spremembami. Znanost in tehnologija, ki sta se jima pridružili ekonomija in politika, so nas privedle do tega, da smo sposobni uničiti svet pod svojimi nogami - kar pravzaprav že počnemo. Strinjamo pa se, da postaja tehnologija vsak dan prefinjena, da jo pravzaprav ne dohajamo več.

Sosed Rade ima v srcu namesto preddvorov in prekatov kmetijsko mehanizacijo, ki jo v glavnem razumem, kako deluje in čemu je namenjena. Ko pa gre za muhavost elektronskih naprav, sem gol in bos. Te dni sta mojstra - že tretjič ali četrtič popravljala bojler centralne kurjave in naredila kratek stik, sam pa sem imel odprt računalnik in že skoraj dokončan članek; bog se je očitno razsrdil in dosegel pri demonih, da mi je besedilo ostalo v računalniku. A s tem zgodbe še ni konec: potem je začel nekaj onegaviti računalnik, da sem potreboval telefonske nasvete prijatelja, nazadnje p se je pobalinsko uprl še drugi računalnik, s katerega pošiljam v širni svet.

Da bo mera polna, je začel štrajkati tudi televizor, pravzaprav tista škatlica (digibox), s katero so nategnili celotno Evropo - in kajpak mastno zaslužili. Zaradi prvega popravila te škatlice je morala soproga potovati na Vrhniko, 100 km daleč. A kaj, ko so z elektroniko opremili tudi avtomobile, ki zdaj brez tega nevronskega vezevzja niti ne prdnejo več. Imel sem Roverja, ki je bil sicer imeniten avto, a ko sem ga dne na parkirišču hotel odpreti, sem zaman skakal okoli in pritiskal elektronski ključek. Ni in ni hotel odpreti, mrha, moral sem poklicati vlečno vozilo, šoferju pa sem naročil: Prosim pokličite Tonyja Blaira (tedaj ministrskega predsednika), ali zna on voziti Roverja.

Znanost in tehnologija morebiti res širita obzorja napredka, toda kako deluje kamnita sekira, je vedel vsak otrok, nenadoma pa smo se zmedeni znašli v svetu elektronskih naprav in virtualnosti, ki ga v resnici ne obvladujemo več. Brez vračev, kot so inženirji in obrtniki vseh vrst, smo nemočni kot kako afriško pleme bogu za hrbtom, brez atomskih elektrarn smo v temi Dantejevega pekla; človek se ne more več zanesti nase in svoje sposobnosti, sedi za ruleto v Las Vegasu.

Amiši v Ameriki živijo kot v 18. Stoletju, brez avtomobilov, elektrike, televizije, elektronike in takih »napredniih« reči. Tako so se odločili. Nam pa bo usoda potisnila v roke kamnite sekire.