Pretepena plačala za pretepača

V zadnjih letih je veljal konsenz, da ne izrekajo denarnih kazni za družinsko nasilje – zdaj pa očitno ne več

Objavljeno
27. september 2012 15.27
Barbara Rajgelj
Barbara Rajgelj

Včeraj je bila prijateljica žrtev družinskega nasilja, ki ga je nad njo izvedel mož. Medtem ko sem bila z njo na urgenci, je k njemu prišla policija in mu dala denarno kazen zaradi kršitve javnega reda in miru ter mu zagrozila s prepovedjo približevanja, če bi se ponovilo.

Danes zjutraj je šla na pošto in namesto njega plačala 150 eur kazni. On da nima denarja in ni želela, da bi se kazen zvišala na 300, saj bi to dodatno obremenilo proračun družine z majhnima otrokoma. Noče pomisliti na to, da se stvar še kdaj ponovi, a če slučajno se, policije ne bo poklicala.

Od časov, ko je bilo družinsko nasilje neprodušno zaprto za štiri stene in je bila glavni krivec zanj ženska, ker si ga je že kako zaslužila, pri policijskem posredovanju pa je kazen pogosto dobila tudi sama, ker je s preglasnim jokom in kričanjem motila javni red in mir, so nevladne organizacije in država, vključno s policijo, naredile veliko korakov.

Nevladne organizacije nudijo podporo žrtvam, izvajajo programe za storilce, vedno več je varnih hiš, zakonodaja je sodobna in policistom omogoča izrek cele vrste sankcij (prepoved približevanja, privedbo, pridržanje, sprožitev kazenskega postopka), v zadnjih letih pa je veljal konsenz, da policisti denarnih kazni v primerih družinskega nasilja ne izrekajo.

A ne gre pozabiti, da živimo v državi, v kateri je bivši minister Janez Drobnič ob razpravi o sprejemu zakona o preprečevanju nasilja v družini še leta 2008 govoril, da zakon kriminalizira družino in cinično relativiziral problem nasilja nad ženskami, češ da »zakon postavlja v ospredje samo enega zakonca, in to ravno v času, ko se opravlja razprava na mednarodni ministrski ravni o enakosti spolov in enakih pravicah za oba spola. Mi na nek način jemljemo pravice tako imenovanemu edinemu nasilnežu v družini, očetu. S tem pa pravzaprav jemljemo tudi temeljno pravico otroku do obeh staršev. (...) Lahko trdno povem, da se nasilje pojavlja pri obeh spolih, ampak je različno. Mogoče je moško nasilje fizično nasilje. Žensko nasilje je drugačno, ki tudi sproža določeno nasilje.«

Ne gre pozabiti tudi, da živimo v državi, v kateri se zgodovina ponavlja kot farsa. Zato je upati, da je obravnava v uvodni zgodbi posamični zdrs in ne posledica spremembe odnosa države do reševanja družinskega nasilja. Ali drugače, upati je, da minister Gorenak, četudi pripadnik ideologije svetosti in nedotakljivosti tradicionalne družine, razume, da je namen sankcioniranja v primerih družinskega nasilja zaščita žrtve, preprečitev ponavljanja nasilja in čimmanjša obremenitev družine, ne pa zmanjšanje statistik o pogostosti družinskega nasilja, ki se jih doseže z izrekanjem denarnih kazni, ki nasilje potiskajo nazaj za štiri stene.

Dr. Barbara Rajgelj je docentka za civilno in gospodarsko pravo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer predava temelje prava, delovno, socialno in gospodarsko pravo. Raziskovalno se ukvarja s pogodbenim pravom, mobilnostjo gospodarskih družb, pravnimi vidiki industrijske demokracije, v zadnjem času pa po sili razmer tudi s pravnim varstvom pravic otrok ter partnerk in partnerjev v istospolnih družinah. Je solastnica gejem in lezbijkam prijaznega lokala Cafe Open. Večkrat na dan se odloči, da ne bo tako zelo kritična, ker ve, da se pri svojih ugotovitvah, ocenah in sodbah lahko moti, pa tudi, da ji to lahko škoduje..., a ne more iz svoje kože.