Prijazna kot sliva

Avreole veličastnega slive res nimajo. Tu in tam se celo najde kdo, ki trdi, da niso za drugam kot za v žganje in v cmoke.

Objavljeno
08. september 2013 10.30
Karina Cunder Reščič, Odprta kuhinja
Karina Cunder Reščič, Odprta kuhinja
Ampak zgodovino imajo pa imenitno; prav zabavala sem se ob prebiranju anekdot, ki segajo v čase graditeljev piramid. Francoska zgodovinarka Maguelonne Toussaint-Samat, ki se ukvarja s področjem hrane, je zbrala kar nekaj simpatičnih zgodbic o slivah, češpljah in renklodah. V starih časih namreč še niso bili posebej picajzlasti pri poimenovanju, zato se vse te oblike sliv ljubko mešajo med seboj stoletja in stoletja in le ljubitelji latinščine bi po njihovih imenih vedeli o tem kaj več povedati.

Pri nas vlada uradna delitev na evropske (potomke domačih sliv, ki grejo od koščice, na eni in cibor na drugi strani, te pa so tiste, ki se kosti zoprno držijo) in kitajsko-japonske slive. Slednje ponavadi kupimo v trgovini, saj je vzgoja doma nekoliko bolj zahtevna, tako da ljudje radi obupajo, saj tudi okus sadeža ni tak, da bi se človek izpahnil, da bi ga imel, slišim z več strani.

Slive in češplje pa so čisto druga pesem; ko so primerno zrele, se spremenijo v medeni zalogaj, ki ga je najbolje jesti kar z drevesa, potem ko se do njega prebijete mimo bataljona os, ki ponavadi oblegajo pridelek. Tako boste imeli priložnost, da sadež od vaše roke zgubi vabljivi sivkasti poprh, ki tako lepo – ali grdo – pokaže, koliko ljudi ga je imelo že v rokah pred vami.

Zgodovinsko in metaforično gledano pa je vrsta teh ljudi kar dolga, precej daljša od prodajalke v supermarketu in sadjarja, ki je plod obral. Slive so domnevno prvi udomačili Sumerci. Kot popotnico za onstranstvo (prve suhe slive na svetu?) so jih pakirali v egipčanske grobnice. Rimljani so jih začeli cepiti in uživati v raznolikosti njihovih oblik, poznali pa so tudi »sproščujoči« učinek suhih. Ni malo rimskih zgodovinarjev, ki opisujejo nepregledne množice »kultivarjev«, ki so napolnjevali njihove sadovnjake – sodobni zgodovinarji jih sicer zabijejo, da jih je bilo kvečjemu ducat.

Najbolj simpatična mi je zgodbica, ki jo je tudi našla Toussaint-Samatova. Sredi devetnajstega stoletja, piše, so bile lepotni ideal našobljene ustnice v obliki srčka, zato so francoske gospice vadile šobo z izgovarjanjem besed pomme, poire, prune, peche (jabolko, hruška, sliva, breskev). No, ampak še pred tem je moral seveda slive nekdo zanesti v Francijo; to so bili domnevno križarji in odpeljali so jih še kam drugam, tako da je sliva res pogost sadež v skoraj vseh evropskih deželah in tudi pri nas ima domovinsko pravico. Sredi devetnajstega stoletja, ko so se francoske gospodične pačile z ustnicami, je bila to v naših krajih po nekaterih virih najpogostejša vrsta sadja, seveda pod zastavo domače češplje. In tu gre zgodovini kar verjeti.

V nekaterih drugih točkah pa malo manj. Recimo: predmet legende je tudi zgodba, kako je dobila ime znana zelena renkloda reineclaude d'oullins, ki raste tudi po slovenskih sadovnjakih. Kralj Franc I. Francoski je imel soprogo Claude, za katero zgodovina pravi, da je bila vse prej kot lepotica, ampak izredno dobrega srca, prijazna in nežna, prava skromna cvetka ob mogočnem kraljevskem hrastu, piše francoska zgodovinarka. S svojimi kvalitetami je menda navdušila popotnika in naravoslovca, ki je ravnokar z vzhoda prinesel sadike sliv in jih nameraval udomačevati v Franciji. Menda je misel kar takoj preskočila s slive na kraljico – lep kompliment, ni kaj – in za vse čase smo dobili zeleno renklodo.

Najbolj pa mi je dala misliti zgodba o tem, kako žive so pravzaprav slive ali češplje. Maguelonne Toussaint-Samat piše, da slive vedno preverjamo z roko. Pa ne tako, da jih prijemamo, ampak z dlanjo »pogladimo« zrak, ki je nad kupom sadežev. Tudi v največji vročini, piše zgodovinarka, slive oddajajo nekakšen hlad. To pomeni, da so bile odtrgane pred kratkim, da so še »žive« in dihajo. Če pa nad njimi ne čutimo nič, potem tudi v njih ni več življenja.

Poetično, kar malo ganljivo, pravzaprav. Mogoče so pa tudi meni zato tako všeč, ker so modre in me vedno spomnijo na to, da najlepše modro nebo prinese ravno jesen. Skupaj s slivami, ki se letos še prav bohotno dobrikajo z obloženih vej.