Prinašalci slabih vesti

Državljani so svoje zahteve očitno spustili na dno: od politične kaste ne pričakujejo nič več kot obljube, da se bo nočna mora nekoč vendarle končala.

Objavljeno
08. oktober 2013 13.34
Tanja Starič, notranja politika
Tanja Starič, notranja politika
Pred dnevi sem dobila elektronsko pošto zvestega bralca Dela, ki mi je sporočil nekako takole: če boste še naprej pisali tako, kot v zadnjem času, ne bom več bral vaših člankov. Pišete samo o slabih stvareh, kot da je v državi vse narobe. Širite malodušje med ljudmi. Pretirano ste kritični. Novinarji ste sploh zadovoljni samo, če so novice slabe. Vlade ne marate in ji želite samo slabo. Kaj niste brali intervju z bankirjem Stefanom Vavtijem v zadnji Sobotni prilogi, ki pravi, da »s katerekoli strani se pripeljete v Slovenijo, takoj opazite, da je tukaj pesimizem veliko večji; manj ga je celo na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji, ki so vse v težkem položaju«? No, da je tako, ste najbolj krivi vi, novinarji.

V naslednjih dneh se je izkazalo, da jezni bralec sploh ni osamljen. Po telefonu in na ulici slišim ljudi, ki slabih vesti preprosto ne prenesejo več. Ne beremo več časopisov in ne gledamo televizije! Dovolj je bilo! Po lanski zimi, ko je jeza državljanov kulminirala v uličnih protestih - in pred tem nekaj letih tihega negodovanja in apatije - očitno vstopamo v novo fazo soočenja s krizo. Dajte nam upanja! Dajte nam nekaj optimizma!

Zelo verjetno bodo zvesti bralec in vsi drugi kritiki še nekaj časa nezadovoljni z vestmi, poročili in komentarji v slovenskih medijih. O  dogajanju v politiki, ujeti v krču vedno enako surovih in iracionalnih medsebojnih spopadov, je pač zelo težko pisati z upanjem in optimizmom. Spremembe so počasne, komaj opazne, in vzorci, tudi če se obrazi zamenjajo, ostajajo enaki. Na naslednjih državnih volitvah bo izbira med strankami bržkone precej podobna tisti, ki jo imamo zdaj. Morda se bo tehtnica nagnila malo bolj na levo ali na desno. Toda do preboja novih idej in predvsem nove politične prakse je - tako kaže - še zelo daleč.

Vendar pa sporočila državljanov, ki zahtevajo več svetlobe in manj črnogledosti, nakazujejo, da se bodo spremenile zahteve volivcev. To se je pravzaprav potrdilo že na predsedniških volitvah, ko je tedaj poraženec Borut Pahor z optimističnimi mobilizacijskimi gesli in z na prvi pogled bizarnimi delovnimi akcijami v slogu »skupaj bomo zmogli«, nepričakovano premagal močnejšega tekmeca. Državljani so svoje zahteve očitno spustili na dno: od politične kaste ne pričakujejo nič več kot obljube, da se bo nočna mora nekoč vendarle končala.

Družba se torej, v nasprotju s politiko, spreminja zelo hitro; vse, kar se je dogajalo včeraj, je že jutri pozabljena zgodovina. Skoraj neverjetno je, da sta Janez Janša in Zoran Janković po tem, ko ju je pozimi vstajniško gibanje postavilo na vrh seznama »gotovih« politikov, zdaj spet tu. In bosta morda celo vodila svoji stranki na prihodnje volitve, če ju seveda ne bodo prej presenetili pravosodje ali organi pregona. A tudi to je v duhu novega časa. Res se politika ni očistila. Nobena resna alternativa ni nastala. Negativna kadrovska selekcija se nadaljuje, stranke ne tekmujejo z idejami, ampak z iztrebljanjem nasprotnikov. Toda, če sledimo logiki kritikov, ali je to res treba nenehno sporočati javnosti?

Bodimo torej pozitivni. Na prihodnjih volitvah bo brez dvoma zmagal optimizem. Tudi če se bo kasneje izkazalo, da je bila to le še ena »dobra« novica za prinašalce slabih vesti.