Tiskane izdaje
Vloga Photokine se je do danes precej spremenila. Proizvajalci z novostmi ne čakajo več na velike sejme (ameriški CES, berlinsko IFO ...), saj se generacije izdelkov menjajo prehitro in si večinoma zaslužijo le novinarske dogodke ali spletne prenose. Uporabniki spletnih forumov in bralci specializiranih blogov lahko že danes precej zanesljivo napovedo glavne fotografske atrakcije. Zmanjšal se je tudi zaostanek manjših fotografskih trgov, saj je mogoče pri slovenskih zastopnikih ali v tujih spletnih trgovinah zelo kmalu po „globalni" predstavitvi kupiti vse nove naprave. In vendar je romanje na največjo razstavo fotografske industrije kljub spremembam in svetovnemu spletu ostalo množičen dogodek.
Poznavalci imajo za trdoživost Photokine različne razlage. Zaradi ekonomike digitalne fotografije, velikih nadnacionalnih spletnih trgovin in nizkih marž so izginile številne fizične prodajalne s fotografskimi izdelki. Sejem je zato ostal ena redkih priložnosti za ogled in preizkus fotoaparatov in opreme, kar je pri izbiri ustvarjalnih orodij še vedno pomembno. Izstopajoča novost lahko med poznavalskimi obiskovalci in novinarji pritegne precej pozornosti, tudi če jo predstavi manjše ali manj znano podjetje, zato je Photokina ostala zanimiva za specializirane razstavljavce. Analitiki in komentatorji fotografskega trga pa poskušajo med obiskom pridobiti informacije, ki jih težko izbrskajo s prebiranjem medijskih klipingov ali analizo uporabniških spletnih klikov.
Te informacije niso nujno namigi o novih izdelkih, ki „produktnemu menedžerju" namenoma ali nenamenoma uidejo na večerni zabavi po nekaj koktejlih. Še manj vsebina tiskovnih konferenc, ki je natančno premišljena in o njej v realnem času poroča na desetine spletnih blogerjev in tvitarjev. Precej bolj zanimivo je opazovati dinamiko na razstavnih prostorih - kateri izdelki samevajo in pred katerimi se nabirajo vrste - ali prepoznavati fotografske gedžete, s katerimi so opremljeni obiskovalci. Zelo zgovorne so tudi ključne besede, s katerimi vas nagovorijo demonstratorji, večinoma študenti ali mlajši zaposleni, ki so jih morali razstavljavci v nekaj dneh pripraviti na nastope in jih opremiti s ključnimi sporočili: včasih s številom megapikslov, letos morda z „dinamiko", „barvno natančnostjo" ali celo kakovostjo pri nizkih nastavitvah iso.
Sam bom med letošnjim obiskom pozoren predvsem na znamenja, ali lahko veliki tradicionalni proizvajalci fotografske opreme - zlasti Canon in Nikon - postanejo nekakšne nove Nokie. Finci so bili prepričani, da izdelujejo najboljše telefone, a so jih začeli neusmiljeno izrivati zelo pomanjšani osebni računalniki s telefonsko zmogljivostjo, ki jih danes večinoma poganjata Googlov android ali Applov ios. Izdelovalci „najboljših fotoaparatov" se v zadnjih letih obnašajo zelo podobno, saj se preveč zanašajo na pregovorno lojalnost fotografov, ki da ne bodo nikoli zamenjali napisa na fotoaparatu ali ga celo prepustili „nefotografskemu" podjetju. Zato se prepočasi odzivajo na nove načine uporabe fotografij (instagram, družabna omrežja, mobilniki), ki jih narekujejo spletna podjetja in spodbujajo proizvajalci zabavne elektronike (Samsung, Sony, Panasonic).
Težave Nokie zelo nazorno kažejo, kakšne so lahko posledice razvojnega zaostanka in podcenjevanja tekmecev, ki prihajajo iz drugih panog. Fotografija vse bolj postaja domena zabavne elektronike, kar bodo verjetno potrdila tudi letošnja koelnska razstavišča.
