Tiskane izdaje
Viktor Pelevin je eden od najbolj priljubljenih sodobnih ruskih pisateljev, ki ustvarja žanr znanstvene fantastike, na podlagi katerega gradi večplastna posmodernistična besedila, v katerih se prepletajo elementi popularne kulture in ezoterične filozofije. Nekateri kritiki ga uvrščajo v literarno gibanje »nova iskrenost«, ki ga je v sredini 80. let prejšnjega stoletja iz Združenih držav Amerike v Rusijo uvozil odštekani ruski pesnik-disident Dmitrij Prigov.
Šlo je za odgovor na prevladujoč občutek absurdnosti v pozni sovjetski in postsovjetski kulturi, za katerega kritik Mihail Epstejn uporablja naziv »postkonceptualizem«, ki ga definira kot eksperiment oživljanja mrtvih jezikov z obnovljenim patosom ljubezni, sentimentalnosti in entuziazma.
Po besedah Alekseja Jurčaka iz Univerze v Kaliforniji, Berkeley, »gre za posebno obliko ironije, ki je simpatična in topla, ustvarjalcem pa omogoča, da ostanejo predani idealom, hkrati pa so do svoje predanosti ironični.«
Njegov roman z naslovom S.N.U.F.F iz leta 2011 je tipičen predstavnik omenjene zvrsti, nanj pa sem se spomnila med prebiranjem novice o tem, da ameriški predsednik Barack Obama ameriške kongresnike k posredovanju v Siriji prepričuje z eksplicitnimi in zaupnimi posnetki žrtev kemičnega napada 21. avgusta. Med njimi so tudi grozljive podobe trpečih otrok.
Vsekakor nepredstavljiv zločin, ki ga je treba najstrožje kaznovati, vendar je treba najprej najti pravega krivca. K temu ne bo prav nič pripomoglo prikazovanje žrtev, pa najsi bodo posnetki še tako grozljivi. Edini učinek je, da se bo razprava s polja argumentov premaknila na čustven nivo, kar je po mojem gnusna zloraba.
Vrnimo se k literarni mojstrovini Pelevina, ki se ukvarja prav s tovrstno prakso, za katero je celo v ruski verziji uporabil angleški neologizem »discourse monger«, kar bi lahko prevedli kot provokativni diskurz. Njegov roman je postavljen v postapokaliptični svet, v katerem večina ljudi živi v tehnološko zaostali Ukrajini s 300 milijoni Slovanov in glavnim mestom Slava, 30 milijonov prebivalcev pa v tehnološko naprednem ter angleško govorečem lebdečem mestu Big Byz oziroma Bizanc.
S pomočjo medijske provokacije njihova medijska in vojaška industrija pod pretvezo zaščite človekovih pravic v ukrajinski diktaturi izzove konflikt, ki pripelje do serije visokotehnoloških vojaških operacij Big Byza proti prebivalcem Ukrajine, ki so praktično brez orožja. Vojne pridno beležijo na filmski trak, njihov končni izid pa so »snuff filmi«, kar je filmski žanr, ki prikazuje dejanski umor brez posebnih efektov, njihov glavni namen pa je zabava.
Agresorji iz Big Byza so porno zvezde v preoblekah Batmana in Nindža želv, varujejo pa jih brezpilotni droni, ki so poleg orožja opremljeni tudi s kamerami. Njihov upravljalec je tudi pripovedovalec zgodbe, ki je istočasno zaposlen v medijski in vojaški industriji. V mirnem času je njegova glavna naloga plasiranje neskončnih zgodb o revščini, brutalnosti in kaosu v Ukrajini, s čimer utrjuje predstavo o njihovi barbarski in totalitarni naravi.
Nič bolj srečno ni življenje prebivalcev bleščečega Big Byza, med čigar elito je zelo priljubljen seks z ženskami-roboti, saj so spolni odnosi z osebami pod 46. let prepovedani. Problematiko padanja natalitete rešujejo s priseljenci iz Ukrajine, kjer bogati prebivalci Big Byza za velike denarce kupujejo tudi otroke.
Kot da bi se pred našimi očmi odvijala prihodnost iz znanstvenofantastične fikcije.
