Rusija od A do Ž: Ali Slovenija postaja bolj ruska od Rusije?

Ko se v tujini začneš počutiti bolj domače kot doma.

Objavljeno
03. september 2013 09.22
Polona Frelih, Moskva
Polona Frelih, Moskva

31. avgusta sem se po kratkem oddihu v Sloveniji vrnila v Moskvo. Čeprav je lilo kot iz škafa, sem se v svojem moskovskem stanovanju nemudoma počutila kot doma. Koliko let življenja v tujini zadostuje, da se daleč stran počutiš bolje kot doma? In koliko k občutku domačnosti prispeva dejstvo, da v lastni domovini prevladujejo pesimizem, črnogledost in brezperspektivnost?

Življenje v Rusiji še zdaleč ni posejano z rožicami, a se človek kot kaže navadi na vse. Ker ne gre za mojo domovino, v kateri bi plačevala davke, mi problemi Rusije v resnici ne pridejo do živega. Ob njih ostajam bolj kot ne ravnodušna opazovalka. Vse kaj drugega so prigode povezane s Slovenijo, zato me je precej zbodla neprofesionalnost povezana s prvim obiskom delegacije slovenskega ministra za obrambo Romana Jakiča v Rusiji.

»Spoštovana gospa Polona, verjetno si še dopisnica z Moskve,« me je med dopustom presenetilo elektronsko sporočilo njihovega tiskovnega predstavnika. Z gospodom, ki me je kontaktiral v zvezi z uradnim obiskom, se ne poznava osebno, zato se mi zdi tikanje v tem primeru nesprejemljivo. Sprašujem se, od kje takšna domačnost?

Kljub dopustu sem mu vljudno odgovorila, da se v Moskvo vračam 31. avgusta, ko pričakujem njegov klic, predvsem pa sem ga vikala. Poslano sporočilo se je kar dvakrat vrnilo nazaj na moj elektronski naslov?! Ali je šlo za nepočiščeno pošto ali karkoli drugega je povsem nepomembno.

Naslednji dan je z omenjenega naslova priromal še eno elektronsko pismo s skopim sporočilom: »pa še en poskus«. Čeprav sem bila še vedno na dopustu, sem po telefonu pojasnila, da se v Moskvo vračam v nedeljo, ko me lahko kontaktirajo v zvezi z obiskom. Ker sem čakala zaman, sem v ponedeljek zavrtela telefon in se dogovorila za telefonski intervju z ministrom, saj na srečanje nisem mogla zaradi precej bolj urgentne tiskovne konference o Siriji, sploh pa me nihče ni obvestil, ali sem sploh akreditirana.

Ker je bil posneti intervju zaradi motenj na zvezi tehnično izjemno slab, smo se dogovorili, da me zvečer pokličejo še enkrat. Prejela nisem niti SMS-a s pojasnilom, da čakam zaman, kar si ne bi dovolili niti ruski uradniki.

Grenak priokus mi je ostal tudi po telefonskem pogovoru z ministrom Jakičem, saj je precej nestrpno sprejel dejstvo, da sem zaradi slabe telefonske zveze še enkrat ponovila vprašanje, kakšen je bil namen nedavnega obiska v Azerbajdžanu in kako komentira kritike na račun dejstva, da je delegacijo na srečanje z azerbajdžanskim predsednikom Ilhamom Alijevom − »najbolj skorumpiranim politikom na svetu« − vodil kar ljubljanski župan Zoran Jankovič.

»Zakaj me o namenu obiska v Azerbajdžanu sprašujete še enkrat?« se je odzval precej nejevoljno. Sploh ni pomembno, ali je bila njegova slaba volja posledica vprašanja, ki ga ni pričakoval in si ga ni želel, ali česarkoli drugega.

Izpadel je bolj rusko od bilo katerega ruskega politika. Skrajni čas je, da se tudi slovenski politiki in birokrati začnejo zavedati, da je novinarstvo vse kaj drugega od sporočil za javnost, zato se bodo morali za medijsko pozornost bolj potruditi.