Tiskane izdaje
V Moskvi, nad katero so se že zgrnili jesenski oblaki, so minulo nedeljo pripravili prvi maraton v zgodovini. Zmagovalec je 42-kilometrsko razdaljo premagal v 2 urah in 19 minutah, kar pomeni, da je bil kar enkrat in pol hitrejši od voznikov, ki so se v petek zvečer v svojih avtomobilih vračali z dela.
Za primerjavo so poskrbeli pri organizaciji Yandex.probki, ki moskovske voznike vsakodnevno obvešča o prometnih zastojih. Največjo prometno gnečo so zabeležili leta 2012, v njej pa bi moskovski voznik za 42. kilometrsko pot potreboval rekordnih šest ur in pol.
Ruska prestolnica se že dolgo duši v gneči; na ulice se vsak dan zgrne 350 tisoč avtomobilov, povprečni moskovski voznik pa v prometnih zamaških na mesec preživi najmanj 11 ur. Na ulicah vlada zakon močnejšega in najbolje se godi tistim, ki imajo veliko pod palcem in so si na svojih impresivnih vozilih lahko omislili opozorilne luči, podobne tistim, ki jih imajo reševalna vozila, policisti in gasilci. Vključijo jih, ko nastane gneča, navadni smrtniki pa se jim moramo preprosto umikati.
Neskončno sem vesela, ker je tovrstnih priviligirancev čedalje manj. Vsakič, ko zagledam razkošno limuzino, ki je obtičala v prometu, si privoščljivo mislim, da pleh ne pomeni nič.
Šele med zadnjim obiskom domovine sem se začela zavedati, kako priviligirani smo Slovenci tudi v tem pogledu. Iz Podbrda v Baški grapi do Ljubljane − kar znese natanko 59,5 kilometerov − sem se pripeljala v eni uri 11 minut. In to brez kakršnekoliki slabe volje, ki se ji je v moskovskih prometnih zamaških nemogoče izogniti. Od doma sem se odpravila ob osmi uri zjutraj, obiskala sem zdravnika, bila sem na banki, po nakupih sem se ustavila v treh trgovinah, a sem bila ne glede na to ob dveh popoldan že nazaj doma.
V Moskvi en dan zadostuje kvečjemu za en opravek, ljudje iz predmestja pa za pot v službo porabijo celo tri ure in več. Od doma nekateri odhajajo že ob peti uri zjutraj in se vračajo ob polnoči, zaradi česar so neprestano videti precej zdelani. Prav tako za razliko od Ljubljane med delavniki v središču Moskve ni mogoče opaziti ljudi, ki posedajo ob skodelicah kave ali piva, zato se sprašujem od kje se je vzel mit o marljivih Slovencih?!
Življenje v Rusiji me je naučilo tudi, da za vsako pot vendarle ni treba sesti v avto, ampak je boljša izbira železniški transport, ki je v največji državi na svetu resda precej bolje razvit kot pri nas. Zaostalosti Slovenskih železnic navkljub sem z vlakom na Dunaju že v petih urah, do Benetk pa potrebujem dobe tri ure in pol.
Baška grapa, kjer je v času priključitve Primorske matični domovini nastal prvi slovenski film Na svoji zemlji, vendarle ni tako zelo »rovtasta«, kot me je med obiskom v Moskvi prepričevala prijateljica Petra, ki živi v Ljubljani.
Kot maratonka, ki je pretekla skorajda vse svetovne maratone, bi razdaljo od Ljubljane do t. i. »rovt« zagotovo pretekla v krajšem času, kot ga moskovski vozniki vsakodnevno porabijo za vožnjo na delo. Ob tolikšni lahkosti bivanja res ni težko najti časa za pritoževanje!
