Tiskane izdaje
Če je za omizjem mladih in izobraženih in deloma brezposelnih prisotna dovoljšnja mera refleksije, se da večnemu pritoževanju nad stanjem v družbi tudi (sicer kislo) nasmehniti. Pred nekaj meseci, ko se je pomlad prevešala v poletje, je duhove buril nek bedast, sedaj v poplavi novih že pozabljen, ukrep vlade. Ogorčenje je bilo upravičeno in sklep je bil jasen. Treba je nekaj narediti! Sedaj, hitro, preden bo prepozno!
Akcija je bila zastavljena, ciljne skupine skrbno določene, le terminsko se je ni dalo uskladiti. Vodilni akterji novonastale civilne iniciative so prav po nemarnem dopust načrtovali tako, da se do konca septembra ne morejo več snideti. Eden od njih je težavo ironično strnil v stavek: »Torej, ko pridemo z morja, začnemo z revolucijo!«
Praviloma bi se sedaj morali prepustiti sklepu, češ, da že ne more biti še tako hudo, če gredo lahko še vsi na dopust. Ali pa, da bi lahko bilo še huje, pa si niti deci rdečega ne bi več mogli privoščiti ob takšnih neproduktivnih sestankih. Oboje je na nek način res, a vključuje dve dopolnjujoči se tezi.
Prvič, da se je potrebno sprijazniti z obstoječim stanjem, četudi je daleč od rožnatega in drugič, da le še ni tako zelo slabo, da bi ne moglo biti še slabše. Poleg očitnega pasivno-pesimističnega izhodišča imata tezi tudi skupno težavo. Prvo je mogoče znova in znova aplicirati na drugo in se tako, z zavedanjem, da gre vedno lahko še navzdol, sprijazniti z vsakim od prihodnjih poslabšanj stanja.
Hkrati se na tem mestu ponuja zanimiv obrat v političnih vzvodih vzdrževanja družbenega miru. Mir na ulicah so pred krizo ohranjale obljube o svetli prihodnosti, ki so jih z začetkom in poglobitvijo krize nadomestile tolažbe, da je potrebno še malo potrpeti in bo kmalu bolje. Ker »kmalu« nikakor noče priti, so obljube in tolažbe zamenjale grožnje o potopu barke.
Noben normalen politik, t.j. politik, ki si želi ohranitve oblasti, bi nekaj let nazaj ne pomislil, da lahko z gorožnjami o skorajšnji brezizhodnosti stanja poskrbi, da se ljudje ne bodo aktivno postavili po robu izkoriščanju in negotovosti. S ponavljanjem molitvice o neizogibni bližajoči se katastrofi pa je sedaj mogoče prav to. Obveljalo je namreč prepričanje, da so stvari tako slabe, da sta odveč vsakršna akcija in odpor.
Tako je drsenje proti prepadu postalo del politične govorice in daje vtis, da je bolj kredibilen tisti politik, katerega črni scenarij prihodnosti bolje opravičuje klestenje pravic in svoboščin.
