Tiskane izdaje
Diskurz, ki ga uporabi maturant, je pravzaprav značilen za zadnjih nekaj stoletij. Jokajoče mamice in mamini sinčki niso elita naroda. Prav tako država ne sme biti koklja, ampak strogi oče. Ohraniti je treba primat naravoslovnih ved. Če že akademsko, potem tudi praktično. Dokazljivo in izmerljivo. Racionalno. Brez razčustvovanja ter patetičnih osebkov in mehkužne države. Za konec primerja še vpis na fakulteto s selekcijo pri košarki. Ali daš koš ali te pa ni.
Na srečanju MAYS (Medical Anthropologist Young Scholars) se je dogodilo nekaj zanimivega. Po znanstvenih traktatih in citatih sta sledili dve delavnici. Ena usmerjena v poklicne možnosti po svetu, druga namenjena čustvom. V času krize in finančnega pomanjkanja sem bila prepričana, da bo zadnja delavnica prazna. Obratno, organizatorkama je bilo neprijetno, ker je bila prazna prva. Antropologinje in antropologi smo sedeli v polni predavalnici in si drznili spregovoriti o čustvih. Zakaj in kako so izpuščena iz znanstvenih raziskav. Kajti tudi raziskovalke in raziskovalci imajo čustva in ta vplivajo na raziskavo. Največkrat popolnoma prikrito. Ali pa je imperativ izključevanja čustev tako močen, da imajo nekatere univerze psihološko pomoč za tiste, ki raziskujejo. Ker čustev ne morejo kakor košarkaške žoge pospraviti v torbo skupaj s pokalom. Priča so smrti, diskriminaciji, boleznim, nasilju, prostituciji. Življenju, ki je vse prej kot enostavno. Kajti ko je hudo, ne pomagajo samo tablete in logika. So samo polovica tega, kar kot ljudje potrebujemo.
David Napier, profesor antropologije, nama je s kolegico že pred leti na kavi razlagal, da je največja težava pri rekrutiranju mladih znanstvenikov prav usmerjenost le na njihovo logično mišljenje. Srčne kapacitete pa manjkajo. To se kaže tudi v znanosti in posledično v svetu v katerem živimo. Absurdno kajne, da ne znamo svoje srčnosti, ki jo sicer navajamo kot nekaj tipično človeškega, uporabiti tam in takrat, ko bi bilo potrebno. Na primer v znanosti.
