Tiskane izdaje
Politični kuloarji so spet polni govoric. V središču je ustanovitelj PS Zoran Janković, ključna tema špekulacij pa, kolikšen je v resnici njegov vpliv na novo vlado. Je imel Janez Janša prav, ko mu je ob svojem odhodu iz Gregorčičeve sarkastično čestital, češ da mu je v drugem poskusu le uspelo?
Dobro obveščeni prisegajo, da se Janša ni zmotil. Ministrske položaje PS so zasedli Jankovićevi kadri, le finančnega ministra si je menda izbrala mandatarka sama. Svoje zveste pristaše je ljubljanski župan dal imenovati za državne sekretarje, celo v kabinet predsednice vlade. Še več, menda je dosegel tudi, da nekateri izbranci drugih koalicijskih strank niso dobili delovnih mest v vladi. In celo, šepetajo različni viri, ustanovitelj PS že kliče znance, direktorje pomembnih podjetij in jih brez okolišenja sprašuje, ali jih to delovno mesto še zanima. Pod črto: Zoran Janković je močno vpet zlasti v kadrovanje nove vlade. Ali pa vsaj poskuša odločilno vplivati nanjo, kar se bo stopnjevalo, ko pridejo na vrsto energetska podjetja in banke.
Težava političnih govoric je, da praviloma niso podkrepljene z dokazi, dokler kadrovske rošade niso že končane. Da je, denimo, Gašpar Gašpar Mišič zvest podpornik nekdanjega predsednika PS, zagotovo drži. Namigov o telefonskih klicih v pisarne direktorjev pa skorajda ni mogoče preveriti , dokler o njih vpleteni javno ne spregovorijo. Špekulacije so tako lahko neizčrpen vir ugibanj na spletnih portalih dvomljivega slovesa, a seveda niso dovolj za resno novinarsko analizo.
Stopimo kljub temu korak naprej: kaj pa, če je vse res? Če bi Zoran Janković uspel v poskusih, da sam vodi vlado, bi se tudi javno slej ko prej razkrilo, da je Alenka Bratušek samo marionetna predsednica. Če pa bi se pritiskom uspešno uprla in bi uveljavila svojo vlogo voditeljice, bi se spor med obema politikoma zagotovo pokazal tudi navzven. Razkol na vrhu PS bi se nato preselil v stranko, najprej seveda v poslansko skupino. Vsaj del poslancev bi se zagotovo postavil na stran ustanovitelja stranke in ne nove premierke. In naprej: če bi se poslanska skupina razdelila, bi vlada lahko izgubila večino v parlamentu. Kar pomeni, da bi odprt spor med Jankovićem in Bratuškovo, tako vsaj kaže sedanja razporeditev političnih sil, skoraj zagotovo zrušil vlado.
Zanimive posledice pa ima tudi druga različica, po kateri so govorice močno pretirane ali celo neresnične. V tem primeru je seveda ključno vprašanje, kdo jih širi. Opozicija? Možno, a ne nujno. Dosedanje izkušnje kažejo, da so najpogosteje vir tovrstnih šepetanj kar nezadovoljni koalicijski partnerji. Janez Drnovšek je rad pripovedoval šalo o stopnjevanju v politiki: sovražnik, najhujši sovražnik, koalicijski partner. Drastičen primer takšnih samouničevalnih razmerij je bila vlada Boruta Pahorja, v kateri so se koalicijske stranke in predvsem njihove interesne skupine iz ozadja dobesedno potolkle. Tudi s trači in polresnicami, ki so jih obilno spuščale v javnost. Kar dve od štirih strank naslednjih volitev sploh niso preživele. Tudi v tem primeru so torej vse glasnejše govorice o Jankovićevih kadrovskih apetitih slabo znamenje in znak za alarm v vladnem vrhu.
Možna pa je seveda še tretja različica. Da je sicer Janković zelo vpliven v stranki in med svojimi ljudmi v parlamentu in v vladi, da pa ima kljub temu v najpomembnejših točkah zadnjo besedo premierka. Dobro obveščeni viri blizu Gregorčičeve prisegajo, da je tako.
Toda tudi v tem primeru gre spet samo za govorice. Za popolno sliko dogajanj v vrhu slovenske politike pa je treba vztrajati pri preverljivih dejstvih. Kljub kakofoniji šepetov iz ozadja, ta - na srečo - sčasoma vedno pridejo na dan.
