Silvestrska potica

Ne važim se vsak teden niti vsak mesec, dvakrat ali trikrat na leto pa zagotovo.

Objavljeno
30. december 2012 19.35
Urša Jurak Kuzman, Kult
Urša Jurak Kuzman, Kult

V kuharici Felicite Kalinšek naštejemo trinajst receptov za potico, med njimi sta dve rozinovi, vaniljeva, makova, lešnikova in čokoladna pa mandeljnova, medena (navadna in ponarejena), rožičeva in pehtranova. Seveda je med njimi tudi recept za orehovo, ne eden, dva. Razlika med njima je v testu – prvo, drugo ali tretje kvašeno – in seveda v nadevu: poleg pričakovanih orehov (sladkorja in jajc oziroma jajca – rumenjaka!) so pri enem dovoljene rozine, drugega pa odišavimo s klinčki in cimetom, obogatimo z maslom in s štirimi žlicami smetane ali le s smetano, a s štirimi decilitri.

Sestra Vendelina se je domislila celo kakšnega recepta več, vendar me njena mesna prav nič ne mika, v čem je nadgradnja orehove pri potici kanadskih Slovencev, pa mi ni uspelo dognati. Bizeljska ajdova zveni slastno, čokolado pa raje prihranim za druge vrste peciva.

Do prihoda v Ljubljano sem bila prepričana, da je edina prava potica orehova – takšna, kakršno je pekla moja stara mama in jo še vedno ena izmed mojih dveh najljubših tet. Toda ko sem prvič poskusila pehtranovo, mi ni več šla iz glave, o mlačni smetanovi iz pečice sošolkine mame pa sanjam še danes.

Svojo prvo, pehtranovo, sem spekla še kot študentka. Ne vem, ali sem se hotela dokazovati ali važiti. Verjetno oboje. Uspeh mi je vsekakor dal krila. Vajo sem še nekajkrat ponovila in ugotovitev, da obvladam – in da res ni razloga, da mame in babice okrog sladke slovenske znamenitosti zganjajo tak cirkus –, se je ponujala kar sama. Potem sem jedce prvič povabila vnaprej. Četudi me kvas ni ubogal in testo ni vzhajalo, sem vztrajala in pehtranko tudi nadevala in spekla. In vrgla v smeti in ... za nekaj let opustila svoj študentski šport.

Zdaj sem spet v formi. Ne važim se vsak teden niti vsak mesec, dvakrat ali trikrat na leto pa zagotovo. Obvezno na silvestrovo! A le s pehtranovo po Adamljetovem receptu in s smetanovo po lastnem. Za edino pravo pa očitno še nisem zrela, četudi se strinjam z Valentino Novak, ki v Preprosto slovensko piše, da peka potice »gotovo ni najbolj preprosta reč pod soncem, vendar je večina dela opravljena, ko natreseš moko v skledo ...«