Slovenske politike informacijske družbe

Imenovanje glasnika digitalne tehnologije pomeni zanimivo nadaljevanje politike »informacijske družbe«.

Objavljeno
27. maj 2012 12.17
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Vlada je prejšnji teden uslišala poziv predsednika evropske komisije Joseja Manuela Barrosa in imenovala glasnika digitalne tehnologije - ugledno osebo, ki bo navdihovala tehnološka podjetja, spodbujala digitalno ekonomijo, se neposredno pogovarjala z voditelji države ter s problematiko informacijske družbe dejavno seznanjala medije in javnost.

Ta glasnik je postal podjetnik Aleš Špetič, ki je začel svoje misli in pobude že naslednji dan objavljati na osebnem blogu (predlagalo ga je ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport). Njegovo imenovanje pomeni zanimivo nadaljevanje politike »informacijske družbe«, ki jo v zadnjem desetletju izvajajo slovenske vlade. Za boljše razumevanje te politike pa je koristno poznati nekaj zgodovinskega ozadja.

V drugi polovici devetdesetih let se je v ZDA in EU vse bolj krepila ideja informacijske revolucije, ki bo naša življenja spremenila enako temeljito kot nekoč njena industrijska revolucionarna predhodnica. Njeni ideologi so verjeli v svoboden pretok informacij in poudarjali splošno dostopnost informacijskih storitev - znanj, tehnologij in infrastrukture -, ki bo prebivalcem omogočil kar največjo informacijsko enakopravnost. Članice EU so poskušale »informacijsko družbo« spodbujati na različne načine: s posebnimi vladnimi programi, imenovanjem infodružbenih uradnikov, krepitvijo neodvisnih regulatorjev in spodbujanjem konkurence na telekomunikacijskem trgu. Konec leta 2000 pa je med novinarji zaokrožila govorica, da bo Slovenija informacijski družbi namenila kar posebno ministrstvo.

Govorica je kmalu postala novica in minister za informacijsko družbo je postal nekdanji okoljski minister Pavel Gantar. Pričakovanja so bila velika, saj Slovenija dotlej ni imela konkretne informacijske politike. Trg elektronskih komunikacij je obvladoval monopolistični Telekom Slovenije, učinkovite regulacije ni bilo, informatizacija javnega sektorja je bila odvisna od vladnega centra za informatiko (CVI) in spretnosti zasebnih ponudnikov informacijskih storitev (Maranda, Microsofta, Src.si, IBM ...). Novo ministrstvo je pripravilo nekaj nujne zakonodaje, ustanovilo agencijo za pošto in elektronske komunikacije, podpiralo nekatere odprtokodne projekte in si vsaj načeloma prizadevalo za liberalizacijo telekomunikacij. Vendar se je hkrati tudi zapletalo v retoriko nacionalnega interesa (zlasti pri vprašanju (ne)privatizacije Telekoma) in ni premoglo politične volje za ureditev telekomunikacijskega trga.

Opozicija je MID pogosto kritizirala zaradi domnevne neučinkovitosti, politiziranosti in slabo opredeljenih nalog. Poleti 2004 je Gantar preživel interpelacijo, a je ministrstvo kljub temu postalo prva simbolna žrtev »učinkovitejše javne uprave«, ki jo je zagovarjal tedanji novi javnoupravni minister Gregor Virant. Pristojnosti MID so se razdelile med tri ministrstva. Za spremljanje gospodarskih vplivov informacijskih tehnologij in regulacijo so zadolžili poseben direktorat na gospodarskem ministrstvu. Razvojna vprašanja je prevzelo ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, e-upravo pa je obdržal Virant. Razbitje MID ni prineslo učinkovitejše politike informacijske družbe, saj so postajala infodružbena področja v krovnih ministrstvih vse bolj nevidna. Gospodarsko ministrstvo se je spet ubadalo predvsem z (ne)privatizacijo Telekoma in neuspešno regulacijo trga, nekaj uspehov je imelo le ministrstvo za javno upravo, ki je pospešilo uvajanje storitev za elektronsko poslovanje z državo.

Sedanji predsednik državnega zbora ni edini aktualni politik, ki je tedaj začel vplivati na slovensko infodružbeno politiko. V nov nadzorni svet Telekoma Slovenije so marca 2005 imenovali tudi malo znanega gradbeniškega profesorja Žigo Turka, ki je naslednje leto postal Telekomov prvi nadzornik. Čeprav je Turk večkrat zanikal povezave s premierjem Janezom Janšo in stranko SDS, je po opravljenih kadrovskih nalogah v Telekomu (menjava Liborja Vončine in Antona Majzlja, namestitev Bojana Dremlja ...) zapustil nadzorni svet in februarja 2007 postal Janšev razvojni minister.

To funkcijo je sicer opravljal samo poldrugo leto, ker ga je jeseni 2008 odministrila vlada Boruta Pahorja in na pomembna mesta nastavila nekatere znance iz obdobja Gantarjevega infoministrstva (Nikolaja Simiča, Józsefa Györkösa, Gregorja Golobiča ...). Vendar je v svojem kratkem mandatu (in številnih spletnih zapisih) Turk večkrat pokazal, kako si predstavlja prihodnjo infodružbeno politiko. Njegov znani parlamentarni nastop s straniščnima metlicama je napovedal odklon od stare ideje informacijske družbe, ki so jo v evropskih strategijah in vladnih programih začeli nadomeščati novi pojmi: družba znanja, digitalna ekonomija in kreativna industrija, ki temeljijo na komercialnem izkoriščanju intelektualne lastnine. Ti pojmi pa zahtevajo umik države (in hkrati njeno večjo »učinkovitost«), deregulacijo digitalne ekonomije, zaščito interesov telekomunikacijskih ponudnikov, spodbujanje podjetništva, »uporabno« znanje in ostrejše varovanje avtorskih pravic, kakršnega pooseblja sporazum Acta.

Alešu Špetiču, podjetniku in poslovnemu svetovalcu, ki je zelo tesno povezan s slovensko tehnopodjetniško skupnostjo, je Turkovo razmišljanje blizu. Nekdanji midovski družboslovni pristopi se bodo zato vsaj začasno umaknili »praktični« poslovniški in inženirski logiki. Vendar ta sprememba ne bo prinesla jasnejše informacijske politike, saj bo moral novi glasnik digitalne tehnologije še naprej delovati na enakem neurejenem, dogovornem in nereguliranem slovenskem netrgu, v katerega tudi sedanja vlada ne bo hotela radikalno poseči. Ker ji preveč ustrezajo njegova »pravila«.