Tiskane izdaje
Družinsko izročilo trdi, da je naša najbolj odločna teta v trenutku, ko je z ladje stopila na egiptovska tla, raztrgala italijanske dokumente, odkorakala na jugoslovanski konzulat in zahtevala državljanstvo. Saj veste, kako je z družinskimi izročili: zgodbe so z vsakim desetletjem bolj junaške in manj zanesljive - kdo pa po svoji volji uničuje dokumente, preden dobi nove, lepo vas prosim -, ampak tale je dovolj zabavna in dovolj v skladu s tetinim značajem, da se jo splača ohranjati pri življenju. Kakor bi rekli tisti, katerih potnega lista ni več hotela imeti: če ni res, je pa dobro izmišljeno.
Res pa je, da sta si oba s stricem uredila jugoslovansko državljanstvo tako hitro, kakor je bilo mogoče. In čisto res je tudi, da sta svojo mlajšo hčer, rojeno komaj dan po začetku vojaške operacije, ki se je v zgodovino zapisala kot prva bitka pri El Alameinu, poimenovala tako, kakor sta upala, da se bo zadeva razpletla za zaveznike.
Ko se je začela vojna, kot rojena Primorca nista imela nikakršnih pomislekov glede tega, na katero stran se postaviti. Njuni kairski someščani pa niso vsi delili njunih pogledov: četudi je bil Egipt že od leta 1922 suverena država, je bilo ob izbruhu druge svetovne vojne še vedno bolj ali manj jasno, kdo v državi zares gospodari. Kar se Egipčanov tiče, so bili Angleži okupatorji. In če ste se kdaj ukvarjali z zgodovino Bližnjega vzhoda, boste vedeli, da so bili prav zoprni okupatorji, taki, proti katerim si se dejansko moral boriti. Pa vendar ...
V tem blogu že tolikokrat omenjena Kairska trilogija večkrat postavi vprašanje, za katero stran se odločiti: splošno mnenje je bilo, da za tisto, na kateri ni Angležev, ampak kljub temu je borce za neodvisnost glodalo vprašanje, kaj bo, če so Nemci še hujši od njih. Če v prvem delu, ki se začne kakšno leto pred koncem prve svetovne vonje, simpatiziranje z Nemci (in Turki, kakopak) še do neke mere sovpada z vprašanjem neodvisnosti Egipta, je v drugi vojni to že stvar svetovnega nazora. Simpatizerji muslimanskih bratov so bili prepričani, da bi bila nemška zmaga za Egipt ugodnejša, medtem ko so bili levičarji, tudi zaradi svojih zvez z aktivisti v državah, ki so vladavino osi že izkusile, pri razglašanju posledic, ki bi jih za Egipt imela nemška zmaga, precej drugačnega mnenja. Nekje proti koncu Cukrarske ulice se na poroki zbere cel kup Abd el-Munimovih (torej ženinovih) bradatih tovarišev, ki preklinjajo Montgomeryjevo zmago - ali kakor pravi Abd el-Munimov brat Ahmed, po veri brezverec in po političnem prepričanju levičar: »Pritlična sprejemnica se je vrnila za tisoč let v preteklost ... stene se tresejo od njihovih glasov.« Ahmedova žena Savsan povzame stališče levičarjev o politični zmedi v Egiptu: »Najbolj odgovorni za vso to tragedijo so tisti, ki so s pomočjo fašistov poskušali Angležem zasaditi nož v hrbet.« Pa jih ne prenese, Angležev, res ne.
Že res, da Egipt uradno ni stopil v vojno, je pa zato vojna stopila v Egipt, dejansko in preko posrednikov: kdo je bil prijatelj, kdo sovražnik, za koga je bilo dobro, da so se stvari razpletle tako, kakor so se, kdo je končal za žico in kdo je bil naslednji na spisku za uničenje? Presenetljivo je, kako trdovratna so nekatera prepričanja.
Sedemdeset let mineva od bojev v Severni Afriki, ki so pomenili »konec začetka«, če že ne »začetka konca«. In sedemdeset let po koncu začetka se je treba včasih še vedno spomniti, da sovražnik mojega sovražnika ni nujno tudi moj prijatelj.
***
Barbara Skubic je dramaturginja in prevajalka. Rada ima arabsko književnost. Kadar ne prevaja, zgolj bere.
