Sprenevedanja

Stereotip, da vsi politiki lažejo, ni točen. Grdo lažejo samo slabi politiki, saj tvegajo, da jih politični nasprotniki in javnost v najkrajšem možnem času razkrinkajo. Zato jim kolegi, kadar se pogovarjajo v zaprtih krogih, tudi ne pravijo, da so lažnivci, ampak da niso zelo pametni.

Nekoliko bolj prekaljeni voditelji uporabljajo drugačen jezik, besede in stavčne zveze, ki na prvi pogled ne povedo prav veliko. Pod splošnimi frazami pa so različna sporočila, ki jih po nekaj letih izkušenj pozorni opazovalci razmeroma enostavno dešifrirajo. Posebnost tega jezika, ki seveda sili tudi v medije in od tod v vsakdanje življenje državljanov, je, da ni zelo natančen in dopušča različne interpretacije.

Zgodilo se je že, da je bilo na kongresu stranke deset novinarjev različnih medijskih hiš, ki so napisali popolnoma različna poročila, z diametralno nasprotnimi poudarki. Novinarja začetnika je na političnih dogodkih lahko prepoznati po tem, da nesrečno pogleduje okrog sebe in trdi, da politik ni »nič povedal«.

Zato se, denimo, v parlamentu poročevalci pogosto dogovarjajo o tem, kako bodo interpretirali to, kar so slišali. Ne zato, ker je večina, kot domneva slovenska desnica, končala isto fakulteto s koreninami v komunizmu in ima zato enake miselne vzorce in prišepetovalce iz ljubljanskih Murgel. Ampak zato, ker je politično govorico pač treba znati dešifrirati. Govorec sam pa mora težko razumljivo besedišče obračati tako spretno, da bo svoja sporočila spravil v javnost. Če politika vsi novinarji razumejo drugače, kot je želel, je za to pač praviloma najbolj kriv sam.

Dolgoletni in izkušeni prvaki so govorico izpilili do takšne popolnosti, da jih je silno težko dobiti na laži, čeprav je popolnoma jasno, da danes govorijo čisto nekaj drugega, kot pred leti. Seznam izgovorov: krivi so politični tekmeci, novinarji, strici iz ozadja, napačen kontekst, spremenjene okoliščine ali svetovna kriza. Kar je čisto dovolj, da prepriča vsaj najbolj zveste politične navijače. Praksa je pokazala, da jo najslabše odnese tisti, ki prizna.

Z nekaj spretnosti je namreč mogoče vsaj delu javnosti prepričljivo razložiti tudi najbolj presenetljive preobrate. Desus je bil pred leti odločno proti prodaji Telekoma in drugih državnih podjetij, letos pa z enako vnemo zagovarja njihovo prodajo.

SDS je nasprotovala pokojninski reformi, zdaj pa skoraj enako sama predlaga kot rešilni pas pred dokončnim gospodarskim zlomom države.

SD je s Pahorjem predlagala vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, danes pa temu nasprotuje. Javnost je do političnih verbalnih akrobacij, tudi manj očitnih in znanih, presenetljivo strpna.

Edini neodpustljivi greh so kraje in prevare, kjer pa spet ne veljajo enaka merila. Poslanca, ki oddaja neprijavljeno stanovanje, javno mnenje praviloma kaznuje huje kot tistega, ki ga sumijo velike korupcije. Kdor vzame 100 evrov je politično truplo, kdor je kriv za milijone evrov težke napake, pa ima še možnosti, da postane premier.

Slovenci tudi velikodušno dopuščajo zasebne stranpoti: ločitve, skoke čez plot, razmerja s polovico mlajšimi partnerkami. A vendarle: do tistega, ki na vsakem koraku prisega na tradicionalne vrednote in se javno hvali s svojo družino, potem pa ga zalotijo v za družinske očete ali matere neprimernih okoliščinah, bo javnost bolj neprizanesljiva. Kar spet pomeni, da tudi v ta hip najbolj osovraženem poklicu v državi veljajo prepovedi - na prvem mestu sprenevedanje.

Seveda se na tem mestu zastavlja vprašanje, ali enaka merila veljajo za institucije, ki se postavljajo v vlogo varuha družbenih vrednot in morale. Recimo največje Cerkve na slovenskem. V kateri se je v zadnjem času zvrstila serija celo v politiki neodpustljivih napak, od sumljivih poslov, do izjav, ki so se izkazale za neresnične in, da, tudi razkritja dvojne morale nekaterih njenih prvakov.

Ampak to je, recimo, že druga zgodba.