Tiskane izdaje
Sodobna znanost pozna več deset vrst inteligence. Najpomembnejše za preživetje človeške ali živalske vrste je, da se zna obrniti v novonastalem položaju. Skoraj večina haaških obtožencev za vojne zločine, sodeč po funkcijah, ki so jih opravljali, spada med nadpovprečno inteligentne, ki se hitreje prilagajajo življenju za rešetkami kot navadni zaporniki.
V boju za vsakdanji kruh je upadel interes za haaške obtožence. Srbsko javnost še najbolj vznemirja proces proti vodji srbskih radikalcev Vojislavu Šešlju. Ker sojenje traja vse od leta 2007, četniški vojvoda pa je v priporu v Scheveningenu že več kot deset let, je večina prepričana, da gre za sodno farso brez primera.
Čeprav se je vodja srbskih radikalcev oblastem predal že leta 2003, ni nobenega jamstva, da bo Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (Icty) izreklo razsodbo še letos. Zapletlo se je, ker je Icty iz sodnega sveta, ki presoja v primeru Šešlja, izločil danskega sodnika Frederika Harhoffa. Njegovo izločitev je zahteval Šešelj zaradi suma, da je predhodno naklonjen obsodilni sodbi.
V neurejenem sistemu kot je zapor pridejo do izraza naravni voditelji, ki pa se brez znanja psihologije ne morejo izboriti za vodilni položaj ter preprečiti arogantnim, agresivnim in brezobzirnim sojetnikom, da bi vzeli, kar mislijo, da jim pripada. Po pričevanju haaških obtožencev so zaporniki v Scheveningenu uspeli zgraditi kolektiv, v katerem vsi vedo, kje je njihovo mesto na hierarhični lestvici. Niso pa razkrili, kdo je šef elitne zaporniške združbe v Scheveningenu.
Icty je prvič izločil sodnika, ker je bil Harhoff v zasebnem pismu, ki pa so ga objavili tudi mediji, kritičen do preteklih oprostilnih sodb haaškega sodišča. Gre za sodbe zoper hrvaška generala Anteja Gotovino in Mladena Markaća ter bivšega načelnika generalštaba jugoslovanske vojske Momčila Perišića in nekdanjega šefa srbske Službe državne varnosti Jovico Stanišića ter njegovo desno roko Franka Simatovića, ki da so politično motivirane.
Kaznovanje vojnih zločincev in tlakovanje poti k spravi med akterji in žrtvami balkanske morije sta bila glavna cilja Ictya. Ne glede na to, ali so bile sodbe pravične ali ne, ni mogoče zanikati dejstva, da je haaško sodišče nepovratno spremenilo podobo mednarodnega humanitarnega prava.
Danski sodnik je prepričan, da je predsedujoči ameriški sodnik Theodor Meron, na priporočila vojaškega lobija ZDA in Izraela, pritiskal na preostale člane sodnega sveta. Po njegovem je Icty obrnil ploščo, kajti vse do leta 2012 je bila na sodišču običajna praksa, da so bili vojaški poveljniki odgovorni za vojne zločine tudi v primerih, ko zločinov niso preprečili ali kaznovali podrejenih za storjene zločine.
Icty je razširil kazensko odgovornost tudi na politike, ki so podpirali ali spodbujali etnično čiščenje. Z izrekom sodb za genocid, vojne zločine in zločine proti človečnosti je pokazal, da visok politični položaj ne omogoča več zaščite pred kazenskim pregonom, po novem pa je ukinil poveljniško odgovornost in združeno zločinsko dejanje. Harhoff je menil, da je Icty v praksi očitno šel predaleč glede odgovornosti vojaških poveljnikov, ker jim morajo zdaj dokazati, kot izhaja iz oprostilnih sodb, da so namerno storili zločin. Kar zadeva Merona, je navedel, da obstaja pričevanje, da je Meron pritiskal na sodnike v primerih Gotovine, Perišića, Stanišića in Simatovića.
Harhoff se je znašel v globoki profesionalni in moralni dilemi, ker se sprašuje ali je še v službi razuma in zakonov ali ne. Po njegovem si lahko ameriški in izraelski vojaški vrh oddahneta, Meron pa je obtožbe zavrnil kot neutemeljene. Zaskrbljen je še glavni haaški tožilec Serge Brammertz, ker so oprostilne sodbe, ki niso izhajale iz jasne analize dokazov in niso bile dovolj pravno utemeljene, upravičeno izzvale ogorčenje žrtev.
Haaški obtoženci so hierarhijo vzpostavili tudi s pomočjo poezije in s šalami na svoj in tuj račun, ki so jih uporabili namesto prisile za regulacijo ravnotežja. Manjka le še junak, ki bo vzel v roke gosli, glede na to, da je za rešetkami največ Srbov, in uglasbil zaporniško poezijo v blues za haaške obtožence, ki ohranjajo psihofizično kondicijo in vitalnost tudi s športom in branjem knjig.
Kot so izpovedali zaporniki, je bila med najbolj branimi knjiga ruskega akademika Ernesta Muldaševa Iz koga smo nastali, Šešelj pa je najraje prebiral kritične knjige o Titu avtorja Pere Simića ter knjige Isidore Bjelice in znanega kritika nove svetovne ureditve Noama Chomskyja.
Icty se še ni odločil, kako se bo nadaljeval Šešljev primer. Če bo imenoval novega sodnika kot zamenjavo Harhoffa, novinec ne more čez noč prežvečiti celotnega procesa in neposredno oceniti vseh izvedenih dokazov. Ponovno sojenje bi bilo v nasprotju s strategijo Ictyja, ki je pred zaprtjem vrat. Če bo izrekel Šešlju oprostilno sodbo zaradi pomanjkanja procesnih pogojev, ni nobenega dvoma, da bo Icty znova tarča očitkov, da je pljunil na mednarodno pravico.
Ker Icty ni načel le vrha ledene gore, se je pokazalo, da je mednarodna skupnost pripravljena kaznovati odgovorne za zločine v bivši Jugoslaviji. Če je rezultat slabši od pričakovanj, gre zasluga tudi iluziji, da bodo vse države v polni meri sodelovale s tribunalom. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da se mednarodni pravici tudi v prihodnosti ne bo izšel račun brez močne podpore svetovne skupnosti.
Kljub očitkom, da je podlegel pritiskom, je Icty skupaj z drugimi mednarodnimi kazenskimi sodišči, ki so žrtvam omogočila, da pričajo o strahotah, ki so jih videle ali doživele na lastni koži, končal obdobje nekaznovanja vojnih zločincev. V dveh desetletjih je postal vest človeštva.
