Tiskane izdaje
Srbi se bojijo vode in plavanja. V vsaki šali je nekaj resnice. Kjer je dim, gori tudi ogenj. Čeprav gre za pretiravanje, ni najbolj logično, da se srbska prestolnica, ki leži na sotočju dveh veliki rek, razvija po okoliških hribih. V minulih desetletjih se je tako razvijala po hribih Banovo, Kanarevo in Julino ali Petrovo, da se ni razcvetela na obalah Donave in Save pa je razlog tudi v denarju, ki je sveta vladar.
Beograjčanom bo očitno prej zrasla brada do tal, kot bodo uresničili projekt, s katerim si že desetletja razbijajo glave. Največji strošek je velik infrastrukturni poseg, ki predvideva premestitev železniške proge, cest in degradiranih objektov, ki ovirajo pot do obale.
Srbski mediji oživijo zamisel v času kislih kumaric, ko jim zmanjka miši v pivu ali pa žiletk v kruhu. Čeprav se zdi ideja podobna kopanju kanala do Egejskega morja, sta zamisel o prestolnici na vodi posvojila najmočnejša politika na srbski politični sceni.
Če bosta prvaka naprednjakov in demokratov, Aleksandar Vučić in Dragan Đilas res staknila glave in združila sile, projekt morda ne bo ostal le mrtva črka na papirju. Glede na politično razmerje sil v državi, projekt nima nobene možnosti, če ne pride do koalicije med največjima strankama, ki pa se za zdaj ukvarjata s prizadevanji za ohranitev ali prevzem oblasti.
Najmočnejši politik v državi je Vučić, medtem ko je Đilas trdno na prestolu Beograda. Ker je osemdeset hektarjev najbolj kvalitetne zemlje, ki bi jo bilo treba urbanistično preurediti, tako v pristojnosti mestne kot tudi državne oblasti, Beograd na vodi brez dogovora nima nobenih možnosti.
Lastnik največjega dela zemljišča je železnica, ki je kot javno podjetje v državni lasti. Kljub temu vlada sama ne more ničesar storiti z njim, ker je mestna uprava pristojna za izdajo urbanističnih in gradbenih dovoljenj. Če se navsezadnje ne bo našel nekdo s polno vrečo denarja, bo projekt mesta na vodi najbrž delil usodo beograjskega pristanišča, ki vse bolj spominja na začarano mesto.
Beograd na vodi bo najverjetneje ostal le računalniška animacija tudi zato, ker Beograjčani ne zmorejo rešiti niti prometne grozljivke na najbolj obremenjenem mestnem krožišču Slavija. Na njem so nepregledne vrste jeklenih konjičkov blokirane iz dneva v dan, jezni vozniki pa skačejo kot ose iz svojih vozil, ki so blokirala druga drugo, da bi vsaj verbalno, če ne tudi fizično, obračunali drug z drugim.
Da je zmeda popolna, tramvaji na vso moč trobijo, trolebusi skušajo zaviti v pravo smer, pešci pa v strahu za lastno kožo tečejo prek ulice ali pa se sprehajajo čez in mimo prehodov za pešce kot na promenadi na Knez Mihajlovi. Da bi bila slika popolna manjka le še inovator, ki bi stojnice ob robu ceste prestavil na krožišče.
Beograjska oblast si skupaj z urbanisti in prometnimi strokovnjaki tako kot laična javnost že desetletja razbija glave s tem zapletenim prometnim vozlom sredi srbske prestolnice. Papir vse prenese, tudi številne projekte rekonstrukcije krožišča Slavija, ki bi čez noč rešili vse probleme. Žal se je vedno zataknilo ali pri denarju ali pa pri drugačnih zamislih, ki so bile za njihove nosilce bolj učinkovite.
V tem primeru se ni pokazalo, da drži izrek, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. Zaradi prometno neurejenega krožišča so vsi staknili zgolj glavobol, največjo zmedo na Slaviji pa še naprej povzročijo vozniki, ki ne poznajo pravil vožnje v krožiščih. V splošni norišnici vsi izbirajo krajšo pot, kar posledično ovira prometne tokove gibanja.
Po liniji najmanjšega odpora so mestne oblasti poskusile narediti red s pomočjo okrepljenega policijskega nadzora in z bolj rigorozno kaznovalno politiko. Njeni ukrepi so se pokazali za jalove, praviloma pa so povzročili kontraproduktivni učinek in le še večjo zmedo.
Na drugi strani v vseh teh letih ni nihče poskusil rešiti problema z označitvijo voznih pasov, ki bi voznike usmerjali pri vožnji skozi krožišče. V kriznih razmerah je treba vsak dinar dvakrat prešteti, vendar gre za mala vlaganja, ki bi prinesla več koristi kot še tako ostra kaznovalna politika.
S pomočjo avtosugestije bi se lahko prometna gneča dramatično zmanjšala. Gre za trik, ki bi voznike podzavestno usmerjal pri njihovi vožnji, prekrški pa bi postali šport manjšine neobzirnih voznikov, ki jr je malo mar za varnost na cestah in nikoli ne upošteva prometnih predpisov.
V življenju so pogosto v igri male in nevidne spodbude, ki vplivajo na izbiro posameznikov in so veliko bolj učinkovite kot prepovedi in kazni ali nagrade. Čeprav ne posegajo v njihovo svobodno voljo, jih spodbujajo k premisleku. V svetu so podobni triki rešili na videz težko rešljive probleme in odpravili številne napetosti med ljudmi.
Najbolj znan trik, ki je iz izumitelja ustvaril milijonarja, je mušica v pisoarjih moških stranišč. Šlo je za malo revolucijo, ki je moške čez noč spodbudila, da so začeli pri uriniranju bolj natančno meriti. V vseh javnih toaletah, kjer so uvedli novost, so za več kot tri četrtine zmanjšali stroške čiščenja. V Srbiji bi si sicer morali, sodeč po pritožbah nasprotnega spola, izmisliti straniščni trik predvsem za ženske.
Igra z možgani, ki jo v svetu uvajajo tudi v ekonomiji in politiki ali v prometu, lahko bolj kakovostno uredi srbsko družbo in reši prometno grozljivko na Slaviji ali oživi projekt Beograd na vodi. Realna je nevarnost, da bo hkrati ujela srbski živelj, ki se utaplja v neumnih in neracionalnih odločitvah, v neskončni krožni tok brez pravega izhoda.
