Tiskane izdaje
Srbska družba se ideološko najpogosteje vrača v devetdeseta po zaslugi Srbske pravoslavne cerkve (SPC). Gre za plišasto verzijo obdobja, ki je osiromašeno za vojne in hiperinflacijo. Srbija po zaslugi SPC še vedno pošilja v svet sliko, ki ji ni prinesla ničesar dobrega.
Na prvi in doslej edini paradi ponosa, ki so jo v Beogradu organizirali leta 2010, je bilo ranjenih 89 policistov, od tega trije huje. Skrajneži so razbijali izložbe in smetnjake, zažgali so tri avtobuse in nekaj avtomobilov ter oropali nekaj prodajaln. Škode je bilo za več kot milijon evrov.
Metropolit SPC Amfilohije je udeležence parade označil za največji smrad. Beograd je primerjal s Sodomo in Gomoro, ki sta izginila v žveplu in ognju, Srbe pa je pozval, naj ne dovolijo evropskim gejem, da jim solijo pamet. Čeprav metropolit ni obsodil nasilja skrajnežev nad istospolno usmerjenimi in se opravičil za žalitve, ga ni nihče sodno preganjal zaradi sovražnega govora.
Amfilohije je znova povzdignil glas na protestu proti bruseljskemu sporazumu o normalizaciji odnosov med Srbijo in Kosovo, ko je prosil Boga, naj odpusti izdajalcem. V molitvi za Kosovo se je brez dlake na jeziku zavzel za upokojitev srbske vlade.
V imenu SPC ga je dopolnil upokojeni vladika Anastasije, ki je označil za izdajalce tako srbskega predsednika in premiera, Tomislava Nikolića in Ivico Dačića, kot tudi najmočnejšega politika v državi Aleksandra Vučića. Glede Dačićeve izjave, da ga zanima zemeljska in ne nebeška politika, je še opozoril, da je tako govoril tudi umorjeni premier Zoran Đinđić.
Zinil in ostal živ. So pa v javnost pricurljale afere, ki so pravoslavno duhovščino povezovale s pedofolijo in koristoljubjem. Najbolj je odmeval primer vladike Vasilija Kaćevende. Ker so posnetki njegove homoerotske akcije zaokrožili po družbenih omrežjih, kritikom SPC niso več grozili s plinsko komoro, SPC pa je za kratek čas umolknila.
Da ne more iz svoje kože, je nazorno pokazala pred letošnjo parado ponosa, ki jo je srbska oblast že tretjič zapored prepovedala. Patriarh Irinej je poudaril, da na manifestacijo gejevske populacije gleda tako črno, da bolj ne more. Po njegovem mora biti cilj Cerkve in države spodbujanje natalitete ter duhovne in moralne obnove srbskega naroda.
Na vprašanje, kaj bi sporočil LGBT populaciji, je Irinej odgovoril, da so bedaki ponosni na tisto, česar se pametni sramujejo. Po njegovem sta v srbski družbi najbolj ogrožena zakonski stan in družina, ki ju načrtno ruši tudi gejevska parada. Končal je z opozorilom, da srbski narod potrebuje le še parado sramu, da bi izginil iz obličja zemlje.
Srbski patriarh Irinej širi prepričanje, da lahko srbski narod živi svoje življenje brez EU, četudi bo težko in naporno, kot je bilo v preteklih petsto letih. V manjšini so tisti, ki se mu zahvaljujejo za takšen scenarij, čeprav je srbski javnosti dobro znano, da se srbski episkopi, ki propagirajo revščino, vozijo v dragih jeklenih konjičkih in bivajo v razkošnih vilah. Nagnjenost k materialnim dobrinam, ki krasi večino cerkvenih očetov, sploh ni zamajala ugleda SPC v javnosti.
Njihova retorika izpolnjena s pozivi na samožrtvovanje v dobrobit križanega nebeškega naroda še vedno rojeva pričakovane sadove. Srbski živelj v zameno še ni zahteval od Irineja in dominantne struje v SPC, naj potuje po Srbiji na oslu, kot so njihovi predhodniki pred petsto leti, da bi na ta način pridobili moralno kredibilnost in lahko pozivali srbski narod, naj namesto zemeljskega izbere nebeško kraljestvo.
Srbska oblast se je proti sprehodu istospolno usmerjenih po središču srbske prestolnice, ki mu po zaslugi SPC nasprotuje večina državljanov, odločila na podlagi varnostne ocene. Pripadniki gejevske populacije so kot odgovor na prepoved pripravili protestni sprehod, pohod demokracije pa se je pod okriljem temne noči in policistov v polni bojni opremi končal brez incidentov.
Čeprav je oblast s prepovedjo domnevno ščitila življenja pripadnikov gejevske populacije in organov pregona, ni razkrila podatka, kdo je grozil z ognjem in mečem, očitno pa nima nobenega namena, da bi kaznovala vse, ki so grozili z nasiljem. SPC lahko tudi zato brez posledic širi sovražni govor, kadar se ji zdi potrebno.
V Srbiji deluje SPC zunaj svojih pristojnosti. Cerkev se obnaša kot država v državi, pri čemer si vztrajno prizadeva, da bi nadzorovala čim več segmentov sekularne družbe.
Srbska pravoslavna cerkev se ne obnaša le kot moralni cenzor, temveč tudi kot paravlada, parašola, parapošta in paravojska ter kot paramafija, ki ne plačuje davkov. Ker SPC vzpostavlja vzporedne obike oblasti, je nemara le še vprašanje časa, kdaj bo organizirala vporedno parado ponosa.
V srbski laični javnosti se sprašujejo, kdaj bo SPC, glede na to, da bi moral biti prednostni cilj Cerkve in države spodbujanje natalitete ter skrb za družino, kot pravi Irinej, prepolovila visoke cene krsta.
Če si SPC res želi spodbuditi mlade pare, da bi se bolj pogosto odločali za potomstvo, bi lahko uvedla pri krstu tudi »happy hour«, vsak tretji krst bi lahko bil brezplačen, novorojencem in njihovim strašem pa bi lahko tudi podarila gratis molitev za njihovo zdravje.
V Srbiji lahko SPC, za spremembo od običajne prakse, tudi na ta način poskrbi, da bo njena prihodnost še tisočletja ostala tradicionalno svetla.
