Tiskane izdaje
Čeprav Novak Đoković kraljuje na vrhu teniške lestvice, v svetu elitnega belega športa ostaja tretji mož. Da bi lahko bil nekdo dober, mora nekdo predstavljati zlo. Zgodovina ni mrtva in tudi ne namerava umreti. Po smrti komunizma, so se spustile druge železne zavese.
Po mnenju Carla Junga dobro ni večno dobro, ker v tem primeru ne bi bilo ničesar boljšega. Če se pojavi boljše, se mora dobro umakniti ...
Človeški strahovi in fobije so prisotni povsod, »svobodni svet« pa se je domnevno soočil z novimi nevarnostmi. Balkanci so negativci tako v filmih kot tudi v športu, čeprav gre za velike športnike in talente. Ameriški časniki tako tudi Đokovića opisujejo kot agresivnega človeka, ki je zgolj po pomoti na teniškem vrhu, ki v resnici pripada boljšim ljudem.
Novinarji opisujejo Đokovića kot opico, ki se trka po kosmatih prsih, za nameček pa še preklinja ob vsaki priložnosti. Ne le ameriški komentatorji in kritiki, temveč tudi njihovi zahodni kolegi, tekmujejo v prizadevanjih, da bi diskvalificirali srbskega teniškega asa.
Čeprav ne morejo zanikati, da je izjemno vztrajen, kar vedno znova dokazuje na teniških igriščih, ne skrivajo prezira. Če je Đoković za Srbe heroj, ga v regiji najbolj omalovažujejo Bošnjaki, ki si vseskozi prizadevajo zmanjšati njegove uspehe in se veselijo vsakega njegovega poraza.
Srbi iz odnosa do Đokovića in njegovih oboževalcev sklepajo, da bodo v družini evropskih narodov, če jih bodo res sprejeli v svoje vrste, vedno državljani drugega razreda. Večina je prepričana, da gre za prepoznavno protisrbsko zaroto, manjšina pa meni, da gre vsa zasluga očetu srbskega heroja, ki bi največ naredil za svojega genialnega sina, če bi končno utihnil.
V resnici je Srbija preveč majhna in nepomembna, da bi si »svobodni svet« prizadeval diskvalicirati Đokovića samo zato, ker je po narodnosti Srb. Najbrž za Đokovićevo podobo v medijih tudi niso usodnega pomena njegove nevsakdanje geste in vzkliki. Nemara so vzroki povsem drugačni in nimajo nobene zveze ne z Đokovićem ne s Srbi.
Človeško zlo ne nastopa več zgolj kot golo zlo, ker je sprejelo moralne konvencije, pri čemer išče legitimnost, tako da se prekriva s splošnimi ideali in vrlinami ter s prevladujočo kulturo.
S padcem berlinskega zidu je izginilo rdeče carstvo zla, »svobodni svet« pa je čez noč izgubil sovražnika. Po koncu hladne vojne se je svet razdelil na tiste, ki so za mir, in na tiste, ki so naklonjeni terorju in zločinom. Kot posledica takšne delitve, je prišlo tudi do politizacije kulture. Svet se je v tem pogledu razdelil na dva dela, na novo, dobro in ustvarjalno kulturo ter na staro, slabo in mitološko kulturo.
V tako razdeljenem svetu morajo posamezniki, ki izhajajo iz domnevno slabe kulture, nenehno dokazovati dobrim, da niso slabi in kontaminirani s kulturo svoje skupnosti. V ZDA so tako, denimo, v veliko slabšem položaju kot Srbi pripadniki muslimanskih skupnosti, ki morajo dokazati, da dober Musliman ni nujno mrtev Musliman.
V svetu prevladujejo dvojna merila, ko gre za tolmačenje množičnih zločinov, kot sta terorizem ali genocid. Če so storilci iz tki. manjvrednih kultur, gre za rezultate zla, če pa so zločinci zahodnjaškega porekla gre le za gnila jabolka v posameznih narodih. V zahodnih demokratičnih družbah so njihovi zločinci zgolj odpadniki in psihopati, ki so obstajali vedno in jih ni mogoče strpati v zgodovinski okvir. Nedolžne ubijajo zato, ker so pod stresom ali pa zgroženi zaradi brutalnih zločinov v Iraku ali Afganistanu.
Če so v igri srbski zločinci, se praviloma nihče ne ukvarja z iskanjem vzrokov, ki so iz navadnih ljudi naredili monstrume. V teh primerih je zlo predstavljeno kot rezultat večstoletne kontaminacije, ki izhaja iz srbske kulture in tradicije. V množični zabavni industriji Srbe predstavljajo svojim gledalcem kot narod, ki je programiran z lastno zločinsko zgodovino, tako da so njihovi zločini neizbežni.
Senca tolmačenja 11. septembra ali Srebrenice spremlja vse Muslimane ali Srbe, ki lahko pričakujejo, da jih bodo, zaradi ustvarjenega nezaupanja, obravnavali kot pripadnike skrajno sumljivih kultur. Športniki niso nobena izjema, tako da mora tudi Đoković odgovarjati na neprijetna vprašanja o pokolu v Srebrenici. Ne gre le za ohranjanje spomina na žrtve, za obsodbo krivcev in za prevzemanje odgovornosti.
Če bi Đoković vedno znova osebno obsodil likvidacijo Bošnjakov v Srebrenici, se ne bo ničesar spremenilo, ne glede na to, ali bi soglašal z najtežjimi haaškimi obtožbami ali ne, dokler se ne bo dvignila novodobna kulturna železna zavesa. Srbi se bodo morali še dolgo, ne glede na to, ali so bili v času krvave balkanske žehte sploh rojeni ali ne, opravičevati za genocid v Srebrenici.
Friedrich Engels je opozoril, da bi vsi ljudje vedeli, kaj je dobro in kaj je zlo, če se predstave o dobru in zlu ne bi tolikokrat spreminjale od enega do drugega naroda in od enega do drugega obdobja, tako da so si pogosto nasprotovale.
Kljub temu bi moralo biti jasno vsaj to, da zla kot realnosti ni mogoče pojasniti z nacionalnimi kategorijami in da nobeno zlo, kot je menil Meša Selimović, ne more postati dobro samo zato, ker ga je sprejela večina.
